Zakon o kulturni dediščini bo začel veljati 1. marca

Ker na ministrstvu za kulturo, kjer so ga pripravili, menijo, da gre za pomemben zakon, so danes še enkrat predstavili nekatere ključne novosti. Po besedah ministra Vaska Simonitija je temeljni namen zakona dograditi in posodobiti obstoječi sistem varstva kulturne dediščine. Zakon je bilo po ministrovih besedah treba spremeniti, ker so bile v obstoječem zakonu iz leta 1999 določene pomanjkljivosti in slabosti. Cilj novega zakona je vzpostaviti učinkovito varstvo dediščine in pri tem skrbeti za primerno obnovo, uporabo in oživljanje kulturne dediščine, je dejal Simoniti.

Zakon odpravlja nesistemskost financiranja muzejev

Z novim zakonom bo treba na novo ugotoviti, kateri od muzejev in galerij, ki ga ni ustanovila država, bo pridobil status pooblaščenega muzeja, ki bo opravljal državno službo. Muzeji so namreč, kot je pojasnila državna sekretarka Jelka Pirkovič, financirani nesistemsko, saj ni pravne podlage za to, da državni proračun financira občinske muzeje. Zakon po njenih besedah to nesistemskost popravlja oziroma ukinja.

Druga pomembna novost zakona je nova vloga dediščine v razvojnih in prostorskih planih. Po dosedanjem sistemu je dediščina dobila status z vpisom v register, kar je bila obvezna podlaga za vključevanje dediščine v prostorske plane. Skozi to je bila dediščina, ki nima razglasitve, varovana. Z novim zakonom pa so spremenili ta način varovanja tako, da sam vpis v register nima več pravnih posledic.

Natnančnejše določitve soglasji za posege

Register je dejansko strokovna evidenca in na podlagi teh spoznanj ter drugih raziskovanj in dokumentiranja bodo pripravili t.i. varstvena območja, nazadnje pa bo minister sprejel pravilnik, v katerem bodo določene meje in natančne varstvene usmeritve. Šele to bo pomenilo, da se taka varstvena območja obvezno vključujejo v prostorsko in drugo načrtovanje, je pojasnila sekretarka.

V zakonu je poleg tega bolj natančno določeno, v katerih primerih je potrebno soglasje za posege v dediščino in spomenike oziroma v katerih primerih ti dokumenti niso potrebni ter kdaj se lahko lastniku predpiše določena ravnanja, npr. obvezno pripravo raziskav dediščine ali konservatorskega načrta. "Skratka, poskušali smo upoštevati tudi to, da morajo imeti lastniki in drugi uporabniki dediščine zagotovljeno pravno varstvo," je dejala Pirkovičeva. V sam sistem institucij pa po njenih besedah niso posegali.

Drugačen ostopek razglašanja dediščine

Ena od novosti zakona je tudi v postopku razglašanja dediščine, ko država ali lokalna skupnost sprejme akt o razglasitvi. Novost je v tem, da na podlagi tega akta ni več potrebno izdajati odločb lastnikom, ampak so lastniki vključeni v predhodni postopek, ko se akt pripravlja; s tem imajo, tako sekretarka, možnosti uveljavljati svoje poglede in koristi.

Zakon tudi širi predmet varstva na t.i. živo dediščino. Pod tem pojmom je mišljena nematerialna ali nesnovna dediščina v obliki tradicij, znanj, verovanj, vedenj in podobno, kar opredeljuje tudi Unescova konvencija o varstvu nesnovne dediščine, ki jo je Slovenija ratificirala pred kratkim, je še pojasnila Pirkovičeva.