Wafaa Bilal: Dokler je šlo za lov na Sadama, ni bilo nič narobe

Umetnik je nekaj svojih del predstavil v sredo na predavanju v projektnem prostoru Aksioma, kjer si vizualne zapise njegovih projektov Domača napetost, … in še narašča ter Virtualni džihadizem lahko ogledate do 8. junija.

Otroštvo Wafaa Bilala so zaznamovali represivna vladavina Sadama Huseina, dve vojni, krvava vstaja in begunstvo v taboriščih v Kuvajtu in Savdski Arabiji. Nazadnje mu je uspelo priti v ZDA, kjer je postal profesor in uspešen umetnik. Čeprav fizično pripada "coni udobja" Ameriki, saj tam živi, je Bilal intimno zapisan "coni konflikta", Iraku. Skozi vsa svoja dela razgrajuje dinamiko med okoliščinami in konteksti, ki jih vzpostavlja mednarodna politika, ter posameznikovim doživljanjem le-teh. Umetnost razume kot platformo za spopadanje s temi vprašanji, vlogo umetnika pa vidi kot "iniciatorja, ki ljudi pozove k odzivu in zavzemanju stališč o družbenih in političnih okoliščinah".

Bilala v njegovih spletnih performativnih in interaktivnih delih zanima odprta naracija, ki se zaokroži šele, ko vanje posežejo gledalci s svojimi prispevki. "Zanima me dinamika srečevanj med umetnikom in gledalcem. Zanima me spreminjanje razmerij moči v tem odnosu. Moje delo se konča šele z akcijo gledalcev." Pri čemer pa umetnik poudarja, da skozi svoje projekte ne želi moralizirati in še manj biti didaktičen. In to res tudi ni, temveč ustvarja situacije, skozi njih pa podaja izjave, ki jih posameznik ne more spregledati.

V enem mesecu 65 tisoč strelov Bilal skozi svoje delo svet udobja sooča z realnostjo vojne. Eden od takšnih projektov je tudi Domača napetost (Domestic Tension), ki je nastal tri leta po tem, ko so njegovega brata leta 2004 ubili na ameriški nadzorni točki. V vojni je umetnik izgubil tudi očeta. "Vsi, ki so preživeli takšno travmo, vedo, da se je z njo težko spopasti. Razvijemo lahko celo čustvene zapreke, da se zaščitimo. Tako se od realnosti fizično, psihološko in čustveno oddaljimo. Prva tri leta po bratovi smrti sem tudi sam doživel vse to. A ugotovil sem, da z umetnostjo lahko to premagam in da se s travmatično preteklostjo lahko soočimo. Hkrati pa se skozi umetnost odpira tudi polje za razpravo in refleksijo."

Tako je leta 2007 nastal omenjeni interaktivni performans: en mesec je bil Bilal zaprt v sobi, veliki kot zaporniška celica, na ognjeni črti daljinsko vodene puške za paintball in pod nadzorom kamere, ki ga je povezovala z uporabniki spleta po vsem svetu. Občinstvo je lahko streljalo nanj 24 ur, pri čemer se je virtualna izkušnja delovanja prek ukazov na zaslonu (izkušnja računalniške igre) spremenila v nekaj, kar ima resnične in zelo fizične učinke (pravi streli).

"Mislim, da je ideja ameriške vojske, kako s tehnologijo napadalca čustveno oddaljijo od žrtve. Gre za popolno orkestracijo nasilja, odsotnost kakršnegakoli razmišljanja o posledicah," analizira umetnik, ki je v projektu z digitalnim okoljem na eni strani vzpostavil čustveno distanco med vpletenimi, po drugi strani pa napadenega in napadalca poosebil s soočenjem "ena na eno". A to vseeno ni preprečilo 65 tisoč strelov, ki jih je bil ustvarjalec deležen med trajanjem projekta. A tistih, ki so streljali, ni obsojal. Kot pravi: "Proti koncu projekta sem začel razumeti, da brez napadalcev projekta niti bi mogel izpeljati. Nisem jih več spraševal, zakaj streljajo, nisem jim sodil. Lahko pa so izbirali, ali bodo na sprožilec pritisnili ali ne."

"Ljudi sem želel bolj razmišljujoče vplesti v resničnost spopadov. V Ameriki smo vsi programirani tako, da se ne angažiramo in da se z določenimi vprašanji sploh ne ukvarjamo."

Štejejo le določena življenja Videoigra Lov na Sadama (Quest for Saddam), v kateri se igralec bojuje proti stereotipnim iraškim nasprotnikom in poskuša ubiti Sadama, je bila v Ameriki močno oglaševana. Pozneje je Al Kaida ustvarila svojo različico videoigre in jo spremenila v lov na Busha: Noč prijetja Busha (The Night of Bush Capturing). Umetnik Wafaa Bilal je v projektu Virtualni džihadizem (A Virtual Jihadi) predelal Al Kaidino različico igre in predstavil svojo interpretacijo. V njej se pojavlja kot samomorilski bombni napadalec.

S tem delom je umetnik odprl vprašanja rasističnih posploševanj in politik konfliktov. "Tudi to delo govori o mojem osebnem življenju in hkrati o hipokriziji države. Mojo videoigro so, v primerjavi z originalno, označili kot propagando in metodo rekrutiranja. Dve galeriji, kjer je bila igra predstavljena, so med trajanjem projekta celo zaprli. Dokler je šlo za lov na Sadama, ni bilo nič narobe," pojasnjuje avtor.

Problematiziranja realnosti spopadov se je Bilal lotil tudi v projektu … in še narašča / … and Counting, v katerem je opozoril na vprašanje vidnih in nevidnih smrti. Življenj, ki štejejo in tistih, ki ne. S stališča velikega dela ameriške javnosti so življenja Iračanov nepomembna, poudarja.

V 24-urnem performansu so tako na njegov hrbet tetovirali zemljevid Iraka brez meja, z imeni mest, ob katerih so s piko označili v vojni padlega Iračana in Američana. Pet tisoč ameriških žrtev označujejo vidne rdeče pike, 100.000 iraških žrtev pa pike z zelenim UV-črnilom, ki je vidno le pod ultravijolično svetlobo. Med performansom so navzoči brali imena padlih.