Vuk Jevremović: Verjamem v sliko, a močna je tudi beseda, ta lahko ubija

Animacijo je spoznal še v času svojega študija slikarstva na münchenski likovni akademiji, ko se je delavnice znanega zagrebška animatorja Nedeljka Dragića sprva udeležil le kot prevajalec. Slikarja je animacija očarala že ob prvem stiku. Njegovo delo so kmalu opazile tudi mednarodne strokovne oči, to pa so potrdile številne nagrade, ki jih je prejel za kratke animirane filme, nastale že med študijem.

Njegov prvi film Veter, ki jenjuje so predvajali po celem svetu in je prejel skoraj dvajset nagrad. Film, ki je sledil, z naslovom Panter, navdahnjen z Rilkejevo pesmijo, je bil, poleg 15 prejetih mednarodnih nagrad, nominiral tudi za oskarja za najboljši kratkometražni film. V letih, ki so sledila, je nastalo še mnogo kratkih filmov, katerih izhodišče je od nekdaj Vukova ekspresivna risba oziroma slika.

Vukov avdiovizualni spektakel z organskim tokom pripovedi, kot opisujejo njegovo delo, vedno znova potrjujejo tudi različne nominacije in nagrade. Pri nas smo animatorja lahko spoznali v okviru lanskoletne Animateke v vlogi žiranta, skozi retrospektivo pa še kot avtorja. Letos nas je v svoj svet animacije znova povabil. Na platnu Kina Šiške so namreč v ponedeljek predstavili izbor kratkih filmov, med drugim se je zgodila tudi svetovna premiera filma Kafka, po katerem je umetnik naslovil celotni multimedijski dogodek.

Na stenah Kina Šiške je manjši pregled njegovih likovnih del še vedno na ogled. Nad projekcijo v Kinu Šiška je bil Vuk po tehnični plati vzhičen, prostor je opisal kot fantazijo. Škoda le, da si je delo animatorja svetovnega formata ogledala le nekajglava "množica".

Kaj je mogoče videti na multimedijski razstavi Vuk – Kafka? Kaj vas povezuje s pisateljem? Na Balkanu smo vsi odrasli ob Kafki. Od nekdaj je bil prisoten in dejstvo je, da je še vedno aktualen. V svoji zadnji animaciji, ki sem jo premierno pokazal v Kinu Šiška, čeprav še ne čisto dokončano, se nanašam na Kafkovo kratko zgodbo z naslovom V kazenski koloniji. To sem resda prebral že pred desetletjem in takrat naslikal serijo slik, ki so bile navdahnjene z zgodbo, a ker v tistem času nisem dobil nemške finančne pomoči, sem projekt animiranega filma prekinil. Pred petimi leti sem se k projektu vrnil, za film pa sem uporabil več deset slik, ki so nastale že takrat. Tako je nastal vizualni prevod impresij in misli, ki sem jih doživel ob Kafkovi zgodbi.

Slike in filmi pa so pri vas neposredno povezani. Tako je. Zase niti ne bi rekel, da sem klasičen animator. Ne izhajam iz naracije, ampak iz slikarstva. Moji filmi izhajajo iz slik, zato tudi mislim, da je pomembno, da pokažem izvor. V animacijo sem vstopil iz slikarstva. Niti nisem imel namena se z njo ukvarjati, a vse se je zgodilo kot po naključju, ko sem se kot prevajalec udeležil animatorske delavnice Nedeljka Dragića, ki se je zgodila na likovni akademiji, kjer sem takrat študiral slikarstvo. V tistem času sem delal ravno serijo slik z živalmi v gibanju in tako sem pomislil: zakaj jih ne bi spravil v resnično gibanje?

Kaj vam omogoča animacija, kar vam slika ne? Poleg dejanskega gibanja, seveda ... V animaciji iz mrtvega ustvarjaš živo. Iz negibljivega gibljivo. V tem mikrosvetu v nekem smislu postaneš mali bog. Vsakič, ko naredim prvi test gibljivih slik, pa gre lahko le za kakšno sekundo ali dve, vsakokrat doživim ta lep občutek, kako je, ko neko podobo poženeš v gibanje. Klasična slika ima seveda drugo vrednost, vrednost trajanja, gibljive slike pa so minljive. Mislim, da je animacija umetnost, ki lahko danes odlično komunicira z občinstvom. Smo namreč v času kinetike, hitrosti in gibanja.

Delate kratke filme, imate željo po celovečernem animiranem filmu? Moja tehnika, ki jo označujem kot nečisto animacijo, za gledalca ni preprosta. Nisem prepričan, da bi ljudje ob gledanju lahko dolgo zdržali. Gre za kompaktna dela z zahtevno optiko, ki neprestano vibrira. Moja dela tudi niso narativna, ampak emotivna. V njih govori predvsem grafični jezik in jezik glasbe. Resda vsi animatorji sanjamo o dolgometražnem filmu, ampak če bi ga delal, potem bi moral popolnoma spremeniti tudi koncept. Vse bi moral bolj umiriti, vplesti bi moral zgodbo in podobno, a to si za zdaj ne želim. Zato ostajam pri kratkem filmu, a vseeno, kot pravijo, nikoli ne reči nikoli.

Posebna pa je tudi vaša snemalna knjiga? Res je, vse moje delo se začne s snemalno knjigo, ki je kot nek dnevnik, po katerem se znajdem le sam. Snemalna knjiga je polna zapiskov, nobenih risb ni v njej. Vse si zapisujem, saj varčujem energijo za risanje, ki pride v naslednjih korakih. Za vsak film moram naslikati več deset slik, ki so podloga za animacijo. Vse delam sam, zato svoje delo tudi poimenujem ročno delo. Delo je zelo naporno in dolgotrajno, traja leto in več. Slike na razstavi so iz različnih obdobij. Res je, nekatere so nastale še v 80. letih, na njih pa je mnogo mojih spominov, razmišljanj in raziskovanj. Na tisti z nosorogom je zgodba mojega odraščanja v Beogradu, kjer sem živel blizu živalskega vrta. Tam sem preživel veliko časa, spomnim se, ko smo dobili nosoroga. To žival sem od nekdaj oboževal, zdela se mi je mitska. Spomnim se, ko sem nekega dne v časopisu prebral, da je naš nosorog storil samomor. To je spodbudilo sliko.

Likovna dela portretov so iz časa, ko sem slikal ogromne glave filmskih likov. Raziskoval sem, kako je z zmrznjenimi in ustavljenimi trenutki. Na eni od sten je tudi mogoče videti litografije zgodovinskih osebnosti, ki sem jih hodil gledat v münchenski muzej in mi dolgo niso dala miru.

Pred slikarstvom ste v Beogradu študirali še arhitekturo, tudi to znanje vpliva na vaše delo? V konceptualnem smislu. Glede na to, da pretežno delam sam, se moram tudi dobro organizirati. Strukturirati moraš vse to, kar nosiš v sebi.

S svojimi filmi ste prepričali marsikatero žirijo, kaj mislite, da je bilo odločilno pri filmu Panter? Mogoče zato, ker je bil drugačen. Film je nastal med vojno, v sebi sem nosil tragedijo Jugoslavije. V Nemčiji sem živel kot begunec in jasno je, da imaš zato drugačno energijo, kar se vidi tudi v delu. Ni naključje, da sem takrat tako iskreno začutil Rilkejevo pesem o panterju, zaprtem za žico. Ta pesem je prevedla mojo emocijo, film pa je nastal iz srca. Spomnim se projekcij filmov. Na različnih koncih sveta so ga podobno močno doživljali. In to je to, kar me zanima – da z vizualnim jezikom pripoveduješ. Ne da prepričuješ, ampak da gledalec začne vse intuitivno doživljati.