"Vedno sem imel privilegij, da sem delal tisto, kar sem si želel"

Grafični oblikovalec in ilustrator Nenad Cizl je s podobo Borštnikovega srečanja lani pobral nagrado outstanding v kategoriji Obveščanje in ozaveščanje. Z rahlo politizirano temo je dokazal, da je gledališče dovolj vznemirljivo, da je opazno. Mariborčan Nenad Cizl se že od 16. leta ukvarja z grafičnim oblikovanjem, zdaj ko jih ima nekaj let čez 30, pa si želi, da bi bilo njegovo delo bolj povezano z ilustracijo in risanjem ter čim dlje od računalnika. Sam trdi, da njegov slog risanja ni prepoznaven, da je vsaka risba drugačna in se spreminja iz leto v leto, seveda tudi glede na naročnika. Navdušuje se nad znamkami iz visoke mode, nad njihovim konceptom oblikovanja. Da mu moda in slog oblačenja nista povsem tuja, je mogoče razbrati tudi iz njegovega specifičnega, a zelo dodelanega načina oblačenja. "Niso mi všeč izdelki velikih korporacij. Zakaj bi se oblačil kot vsi drugi v mestu? Všeč so mi stvari, narejene doma. Tudi v oblikovanju." Do leta 2011 je delal za skoraj vse večje slovenske oglaševalske agencije, a je po 15 letih številnih izkušenj je šel spet na svoje, po svoje.

Še sveža je nagrada za dosežek v zunanjem oglaševanju za lansko vizualno podobo Borštnikovega srečanja. Pohvala za delo in spodbuda za naprej. Vsaka nagrada šteje in vsako nagrado je prijetno dobiti in biti deležen pozornosti, ne vem pa, ali je kdaj kakšna nagrada olajšala delo za naprej. Z vsako nagrado stopiš korak dlje, a dobiš še večjo odgovornost in breme. Največje nagrade so tiste, ki pridejo spontano, razne pohvale kolegov, tujih medijev, na katere nimaš vpliva. Teh se veselim skoraj bolj kot pa festivalskih nagrad, a te zadnje zagotovo bolj definirajo.

A vaš lanski izdelek za Borštnikovo srečanje je bil tudi med navadnimi uporniki zelo prepoznaven. Veliko je bilo pohval na blogih, veliko se ga je delilo na družabnih omrežjih. Prepoznaven zaradi politične note? Lani je bila predispozicija malce bolj neposredna kot pa letos, saj je bilo politično stanje zelo nenaklonjeno kulturi. Zato smo bodli. Plakati pa so bili vizualno močni tudi zato, ker so bili narejeni po stari šoli, kot ilustracija. Vsebina ne pade takoj v oči, ampak jo izluščiš naknadno, to je dodatni bonus. Te nagrade sem zelo vesel tudi zato, ker sem se zaljubil v Borštnika, saj imam res super naročnika, ki je zelo dojemljiv do oblikovanja in umetnosti. Dialog je zelo kakovosten in me je včasih kar malce strah, ker ne vem, ali mi bo uspelo zadovoljiti njihova pričakovanja. Ta negotovost te včasih pelje čez meje znanega in jasnega. Poleg tega mi je ilustracija posebej všeč, ker je zelo ekspresivna in je težko ponovljiva.

Koliko pa je v svetu grafičnega oblikovanja plagiatorstva? Meni se to še ni zgodilo, poznam pa ljudi, ki so kopirali. Res se potrudim, da ne bi česarkoli kopiral. Je pa težava, ker na spletu vsakodnevno vidim številne strani z grafičnim oblikovanjem in nekaj risb zagotovo nezavedno prekopiram. Trudim se rešitve podati na svoj način, saj menim, da s plagiatorstvom ne moreš biti dolgo na sceni.

Grafični oblikovalci morate biti v svojem delu tudi dobri psihologi. Najprej, da preberete naročnika in njegovo željo, nato pa, da mu svojo rešitev tako odlično predstavite, da ga prepričate. Mislim, da moraš biti vsaj malce psiholog, če hočeš biti dober oblikovalec, ker imajo storitve svojo osebnost in posebnosti. Če delaš vedno enako, potem kot oblikovalec nimaš kaj početi.

Eden izmed oblikovalcev je v intervjuju poudaril, da dober oblikovalec ne sme biti samo dober oblikovalec, ampak tudi dober človek, saj nam prodajate vrednote. Kako se v svetu grafičnega oblikovanje prepozna slabe ljudi? Tisti, ki so slabi ljudje in so slabi še pri delu, ostajajo v ozadju ali pa delajo kaj drugega. Tisti, ki so dobri oblikovalci in so slabi za dojemanje okolice, so karieristi z močno voljo in jim uspe, saj presegajo meje razumnega. Štejem se med tiste, ki poskušajo z odprtimi očmi gledati na neki položaj, pa če tudi padem v klasifikacijo, da je bilo narejeno komercialno. Oblikovanje je obrt ne glede na to, da si želimo biti umetniki. Če imaš naročnika, ki je dovzeten za umetnost, je to najlepše, kar se lahko zgodi oblikovalcu. Če pa imaš naročnika, ki želi, da je vse po njegovem, je to najslabši scenarij, ki se ti lahko zgodi.

Verjetno je tega vse manj in tudi denar ne igra več tolikšne vloge. Jaz imam srečo, privilegij, da imam teh "miškograbcev" bistveno manj, kot jih je bilo. Produkte, za katere delam, vodi nekdo, ki ima majhno podjetje in je direktor pravzaprav tisti, ki vodi znamko in ve, kaj bi rad. Ko pa so naročniki velike korporacije, je vmes preveliko instanc, ki vplivajo na to, ali bo projekt sprejet ali pa ne.

Pred leti ste imeli v Umetnostni galeriji Maribor (UGM) samostojno razstavo. Zakaj ste se odločili zanjo? Želel sem si, da bi se z ilustracijo močneje predstavljal, v UGM so mi to možnost dali. Bila je zelo dobra izkušnja. Za nekoga, ki ni nikoli posebej slikal, je to, da se predstavi v UGM, nekaj res zelo odgovornega. Pred nekaj dnevi so me klicali, ali bi bil del nove razstave, tako da sem, kot kaže, dobro opravil. Super je to, da greš včasih na zelo nestabilna tla in poskušaš narediti čim bolje, skočiti v vodo in plavati. Moje prvo naročilo je bila vsa grafična podoba za trgovine Tuš. Za 20-letnega mulca je bila to nočna mora, spal nisem kar nekaj mesecev, še zdaj imam težavo stopiti v trgovine (smeh). Ampak bila je zelo dobra naložba za naprej.

Provokacija je koristno orodje za vzbujanje pozornosti. Koliko je uporabljate? Provokacija zaradi provokacije je nesmiselna. Poznam nekaj skupin, ki provocirajo zgolj zato, da se jih vidi. Prav se mi zdi, da se uporabi konstruktiven dialog. Provokacija brez ozadja je ekshibicionizem, ki mi je zelo neljub. Če se zdaj malce nanašate na plakat za Borštnikovo srečanje, to niti ni provokacija. Če bi vse delovalo tako, kot mora, bi naredil plakat, na katerem je vse okej, če pa je odnos politikov do kulture tako mačehovski, potem moraš na to pač odgovoriti.

Ste se udeležili mariborskih protestov? Da in mi je žal, da sem bil, ker se ni nič spremenilo. Ker smo še vedno oviti v nevidni svet desničarstva, levičarstva, kjer ne ena ne druga stran ne prinese nič dobrega. Grozno mi je gledati, da so po letu in pol na istih stolih še vedno eni in isti obrazi, še zmeraj si polnijo žepe in nam lažejo v obraz. Žal mi je, da sem dal toliko časa in toliko energije, da bi se kaj spremenilo, mar bi šel na počitnice. Vse države imajo težave s korupcijo, vodenjem, ampak pri njih represivni organi opravijo svojo nalogo. Dobijo sankcije, pri nas tega ni. Jezi me, da so obsojeni tisti, ki so prijeli za granitne kocke, in jih obravnavajo bistveno huje kot tiste, ki so krivi za to, da so jih ti pograbili. Nasilja ne sprejemam, a če te nekdo vse življenje tolče, ga udariš nazaj. In ko se tako slabo počutite v Sloveniji, vas prime, da bi se preselili kam drugam? Me prime, seveda. Ne znam si predstavljati, da bi bilo še hujše. Doma mi je lepo, ker me obdajajo ljudje, ki jih imam rad, so dobri, zelo sem navezan na dom. A vsakič ko se spomnim na pokvarjenost vodilnih ljudi, me prime, da bi šel v tujino.

Poznate akcijo Plaktivata na temo bega možganov. Družbenokritični plakati za spodbujanje pozitivnih družbenih in miselnih premikov so vsepovsod po mestu. Poznam akcijo, dobro so jo naredili. To je nekaj, kar je izvedeno super, ampak ni na mestu. Plakati promovirajo, naj ne grem iz države, ampak prosim, ponudite mi nekaj, da ne bi šel. To so sicer plakati, ki bi jih morali nalepiti v stanovanju vsakega politika. Podobno kot reklama o sivi ekonomiji, da ji rečemo ne. Siva ekonomija je po teži podkupovanja enaka nič. Politiki, ki podkupujejo in so podkupljeni, govorijo nam, da ne smemo delati tega, v kar smo pravzaprav primorani, če želimo preživeti. Svetohlinstvo. To je delanje norca iz vseh nas.

A oglaševalci in grafični oblikovalci nam s svojimi sporočili sporočate tudi vrednote. Imate močan vpliv. Se zavedate tega? Sreča in prednost našega poklica je, da je vizualno. Slika pove več kot tisoč besed. Ta vizualni nagovor je zelo močen in čustven. Imamo vpliv in se ga zavedamo, edina težava pa je ta, da se tistih, ki jim gre ta nagovor, nikoli ne dotakne. Najbolje bi bilo vzpostaviti iniciativo, da bi ignorirali vse politike in tiste, ki upravljajo z našimi življenji, ter bi spodbujali tisto, kar je dobro.

Umakniva se od političnih tem in spregovoriva o ilustraciji. Opremili ste CD-ploščo, nikjer pa nisem zasledila, da bi opremili kakšno knjigo oziroma ilustrirali recimo pravljice za otroke. Želim si, da bi imel to priložnost. Eden od večjih mojih vzornikov je profesor Radovan Jenko, ki ga zelo cenim in mi je zelo pri srcu. On je eden teh mojstrov, ki niso nikoli ilustrirali otroških knjig, vse, kar pa je narisal, je tako genialno, da bi vzdržalo tudi v otroški ilustrirani knjigi. Če bo prišla priložnost, jo bom zgrabil. Čakam na pravi trenutek. Vedno sem imel privilegij, da sem delal tisto, kar sem si želel delati.

Ima Nenad Cizl svoj prepoznavni slog? Pred časom se je oglasil gospod iz Amsterdama, ki razstavlja po vsem svetu, malce poseben moški. Opazil je mojo stran, me poklical in rekel, da sem daleč najbolj shizofrena oseba, ki jo je kdaj videl. Ker niti ena slika ni enaka drugi. So stvari, ki jih uporabniki prepoznajo kot samo moje, ampak mislim, da slog prirejam iz leta v leto, odvisno od navdiha.

Pri svojem delu uporabljate zgolj računalnik? Zelo veliko, kar bi rad dolgoročno rešil. Če bom enkrat zadel na lotu, se bom ločil od računalnika, a za zdaj služim denar s svojim oblikovanjem.

Vse oblikujete v svojem računalniku? Da. Ničesar več mi ni treba risati na papir.

Potem s sabo ne nosite več beležke in ne skicirate več? Ne, to pa še vedno. Še vedno rišem v beležko in risanje po njej me odnese nekam stran.

Ideja, dokler ni uresničena, ne pomeni nič. Koliko vaših idej gre v nič? Zelo malo imam odpadnega materiala. Ker imam poln urnik, moram tisto, kar uresničim, dati v uporabo. Neke ideje, ki nastajajo dolgoročno, gredo v arhiv in pridejo enkrat na plano. Veliko pa jih ne ostane v fondu.

Se pravi, da ste svoje ideje naročniku tako dobro predstavili, da so vse uresničili? Nikoli ne ponudim več idej, saj mislim, da je tista predstavljena najboljša. V fazi učenja je na primer predstavljenih pet idej nekaj, kar moraš narediti. Ampak zdaj ko enkrat premeljem, kakšna mora biti neka stvar na koncu, izločim ves odpadni material. Ko se odločim za eno rešitev, mislim, da je ta prava.

Kaj je najbolj neetično v grafičnem oblikovanju? Neetično je to, da govoriš o neetičnem oblikovanju, ko pa si enkrat sam delal neetično. (smeh)

Se zavedate neetičnosti pri svojem delu? Se, ampak se trudim, da tega ne bi počel. To je stvar, ki jo radi zagrabimo. Pred nekaj desetletji je neki angleški oblikovalec razlagal, da ne bi nikoli delal za Coca-Colo. A pred tem je delal za vse najbolj sporne korporacije, ko pa je bil dovolj bogat, da se je lahko odločil, za koga bo še delal, je izjavil takšen nesmisel. Vsi mladi oblikovalci smo seveda takoj zagrabili za to. Tudi jaz. Ampak verjamem, da bi, če bi me poiskala Coca-Cola in mi dala ta loto listek, o katerem sem prej govoril, in mi rekla, naredi to in to, to naredil. Četudi se zavedam, da bodo ljudje od pitja pijače imeli par kilogramov več, a če bom to naredil jaz, bom ta listek pozneje uporabil v druge dobrodelne namene. Ker če tega ne bom naredil jaz, bo nekdo drug. Vsak potegne svojo črto, kaj je zanj še moralno. Če bi prišla tovarna kalašnikovk in mi ponudila denar, bi jim rekel: 'Stari, hvala za ponudbo, ampak raje ne.'"

Obstaja blagovna znamka, za katero bi radi delali? Ni naročnika, za katerega ne bi rad delal. Zelo bi vesel, če bi me poklicali iz kakšnega avtomobilskega podjetja, vedno bolj sem tudi navdušen nad znamkami, ki so iz visoke mode.