"Vedno bolj smo preplašena družba."

Zakaj je nastala knjiga Odpusti? Vsaka knjiga ima svoj vzrok za nastanek. Sam sem bil zelo vpleten v izvajanje Evropske prestolnice kulture, a to sam po sebi še ni vzrok za nastanek knjige, saj to ni literarizacija te izkušnje. Od kar pomnim, me zasleduje naš odnos do preteklosti. Znotraj družbe se namreč delimo glede tega vprašanja, zato sem se moral vprašati, pa kaj hudiča se morajo dvajsetletni Slovenci ukvarjati z množičnimi grobišči? Zakaj se moramo ukvarjati z delitvijo na desne in leve, ko pa živimo v svetu, ki ne deluje na ta način? To so bila izhodišča mojih razmišljanj. Potem pa sem znotraj dela v EPK kot vodja sklopa Terminal 12 spoznal mesto Maribor v malce drugačni luči. Spoznal sem ga prek ljudi, ki so imeli interes v EPK-ju.

Imel sem možnost spoznati, kako je neko mesto funkcionalno oziroma je disfunkcionalno. Kako se večina stvari zgodi skozi neke nesporazume in napačne interpretacije. Tako tudi spoznaš, zakaj smo kot družba obtičali, smo v pat poziciji, zakaj nas lovke te hobotnice, ki smo mi sami, ne spustijo. Po drugi strani pa nisem napisal romana o Mariboru, roman je pravzaprav metafora naše družbe in vseh pokomunističnih držav.

V intervjujih, ki ste jih imeli pred nastopom funkcije v EPK-ju, ste bili zelo optimistični, zelo navdušeni nad energijo Maribora. Štajersko prestolnico ste si predstavljali kot umetniško destinacijo prihodnosti. Kot kaže, se je zalomilo nekje vmes? Brez te vneme bi bilo zaman karkoli začeti. Vseeno mislim, da se je v tem času zgodilo marsikaj dobrega. Infrastrukturno je bil EPK polom, programsko čudež. To, da ti na začetku takšnega mega projekta ukinejo železniške linije z Ljubljano in Gradcem, da se ne moreš dogovoriti z nacionalnim letalskim prevoznikom, da bi vpeljali kakšne aranžmaje, to je nezaslišano. Vidiš, kako država in mesto igrata perverzno igro.

A vseeno nas je na koncu Evropska komisija pohvalila kot vzorčen primer, kako se lahko z malo sredstvi marsikaj zelo dobro zgodi. A ko je konec vsega, vidiš, kako mestni veljaki mešetarijo z dobrimi zgodbami, ki so nastale. To te žalosti. V Mariboru se je na ravni mestne kulturne politike želelo, da ostane takšno, kot je bilo pred prihodom EPK-ja. Ampak to spet ni zgodba samo Maribora, ampak večine slovenskih mest.

V knjigi se lahko prepoznajo mestni veljaki Maribora. Ste od njih dobili kakšen odziv? Ne verjamem, da berejo literaturo. V bistvu nisem iskal vzgledov v realnih osebah, ampak sem želel ustvariti metaforo širše družbe. To ni preslikava realnih ljudi v knjigo.

Zakaj ste se odločili, da bo žanr kriminalka? Zavestno sem si želel napisati knjigo, ki bi se brala, a vseeno izpolnila moje literarne zahteve. Žanrsko literaturo jemljemo kot manjvredno literaturo, na literaturo za na plažo gledamo s prezirom. Po drugi strani pa so literarni tekstni, ki izpolnjujejo visoke estetske zahteve, a jih nihče ne bere. V Sloveniji sem znan kot pesnik in esejist, pisec literature, ki je ne bere veliko ljudi. A pri vsej zmešnjavi, ki se je zgodila v Mariboru, se mi je zdela edina primerna metafizična kriminalka. Moral sem najti jezik, ki bo razumljiv, a se ne bo šel koncesij proti umetniškim prepričanjem.

Poudarek v romanu je slovensko ukvarjanje z nerazčiščeno preteklostjo. Je zdaj vrsta na literaturi, kulturi, da pomiri duha, da spravi, da ponudi odpuščanje? Ljudje, ki so brali to knjigo, rečejo, da so se ob njej smejali s trpkim smehom, smehom s pridržkom. Neko nelagodje se zbuja ob branju. Ne verjamem v koncept sprave. Sprava je umetelen konstrukt, za katerega ne vemo, kako se ga lotiti.

Vsi samo čakajo, da bodo te generacije umrle in se nam s tem ne bo več treba ukvarjati. Mi pa se še vedno ukvarjamo s tem, na vedno bolj popačen način. Zato se mi zdi, da lahko ta knjiga naredi sproži proces razmišljanja, da bi bil vsak malce bolj odporen proti tem vprašanjem. Vsi smo namreč kronično oboleli za tem vprašanjem in smo avtomatizirani v naših odzivih. Vzbuditi neko ozaveščenost v vsakem posamezniku, to je največ, kar lahko ta knjiga doseže.

V knjigi se Adam in Don pogovarjata o tem, ali je odpuščanje mogoče. "Odpuščanje so pravljice za slabe katolike. Ljudje živimo od tega, da kopičimo zamere." Sami verjamete v odpuščanje? Glavni junak odpušča na način množičnih morilcev (nasmeh, op. p.). Verjamem v soočenje, verjamem v to, da se lahko z določenimi temami intenzivno ukvarjamo in se z njimi pomirimo. A najprej se mora vsak vprašati, zakaj ga ta tema mori, kje se je zapel nanjo, zakaj ne more stran. Tu ne pomagajo simbolni akti, ampak le individualno, mentalno in spiritualno delo. To vidim kot funkcijo literature v spiritualni dimenziji, ne kot zdraviteljica, ampak kot recimo koda, ki nas pripne na določeno frekvenco razmišljanja in nam krepi imunski sistem.

V kakšno razmišljanje nas pripelje vaša knjiga? Najslabše vrste odziva je, da se človek moralno zgraža nad tem, da živimo v brezizhodnem svetu, da nam legitimira našo pozicijo pasivnih ljudi. Vprašanje zame kot posameznika je, kako lahko jaz reagiram na to, kakšne sklepe lahko delam. Ni pomembno, kaj se zgodi z glavnim junakom, ampak kaj se zgodi z bralcem.

Šokiran je … Šok je možnost, da se stvari preoblikujejo. Če greva po ulici, ne bova našla ljudi, ki želijo, da ostanejo stvari takšne, kot so, vsi si želijo spremembe. Zakaj se potem nič ne spremeni?

Nam že to ustreza. Ugodja ne bi zamenjeval s strahom. To poznamo, znotraj tega se znamo orientirati, strah nas je, da bi bilo slabše. Vedno bolj smo preplašena družba. Obstaja kasta ljudi Neimenovani, katerim ustreza, da se nič ne spremeni. Veliki večina pa to ne. V tem smislu kot metafora je nastala ta knjiga.

Kako to, da kar naprej poslušamo o Neimenovanih, stricih iz ozadja, pa ostaja kljub vsemu še vse isto? Ker smo uspavani, drogirani, ponižni. Potrebujemo družbo ozaveščenih posameznikov in mislim, da ima tukaj literatura svojo moč. Ljudje, ki berejo, tudi tuhtajo.

Mirjana Bobič Mojsilovič je v intervjuju dejala, da ljudje, ki veliko berejo, imajo boljše življenje od tistih, ki ne. Se strinjate? Strinjam se, da imajo še en paralelni svet in imajo še nekaj imaginarnih prijateljev, h katerim se lahko vrnejo, ko imajo problem. A vseeno to še ne pomeni, da lahko iz tega sam vlečeš zaključke.

Nič ni avtomatično. Ni instant receptov, branje samo po sebi ne zagotavlja večjega IQ-ja. Če pa imamo v sebi pripravljenost se soočiti z različnimi svetovi, kar zahteva od nas določeno mero empatije, težje daješ neke pavšalne zgodbe, težje simpatiziraš z ljudmi, ki prihajajo s puhlicami ali površinskimi prezentacijami prisotnosti.

Ob predstavitvi projekta Na kraju zapisano ste dejali, da ste želeli nastaviti ironično ogledalo blogerskemu ekshibicionizmu, saj smo danes stopili iz dobe bralcev v dobo avtorjev. Avtorjev je tako vse več, bralcev vse manj, potreba po opaženosti je vse večja. Pri tem projektu gre predvsem za preizkušanje lastnih meja, za neko zen budistično preverjanje, kaj vse je v neki nemogoči situaciji mogoče narediti. Kot pisatelj moraš reagirati v nekem prostoru in v neki situaciji v omejenem času, kar je za literate groza, saj ni možnosti popravljanje. Izbiram nevralgične prostore. Začel sem v Ljubljani, nato sem bil v Fakušimi, letos bom verjetno v Tijuani v Mehiki. Mesto, ki je polno drog, imigrantskih problemov, igralniško mesto.

Kako sploh izberete mesto za pisanje? To so mesta, ki meni intimno veliko pomenijo.

In kako poteka pisanje? Izberem javno mesto, pišem 12 ur, kar je napisano, pošljem v tisk in naslednji dan je objavljeno.

Kje ste pisali v Fukušimi? To je bilo obalno mesto Minamisona, ki je 20 kilometrov oddaljeno od nuklearke. Po nesreči sem šel tja. To je prvo mesto, ki je živo mesto ob nuklearki. Tam sem bil v knjižnici, ki je zelo pomembna, ki je prebivališče pred sevanjem. To je eno redkih javnih mest, kjer se ljudje čez dan družijo.

Tako greste zdaj spet na rob sprejemljivega? Zelo veliko sem potoval in približno vem, kaj lahko kje pričakujem. To je preizkušnja zame in če jo kdo prebere, še toliko bolje. To je moje soočenje s tistim okoljem.

Ste eden izmed zelo prevajanih slovenskih avtorjev. Kako to? Moj svet ni bil svet slovenske literature. Prevajal sem latinskoameriške avtorje, študiral nemščino, nekaj časa živel v Angliji, to so koordinate, ki ti dajo drugačno perspektivo. Kot avtorju mi je dragoceno, da me berejo tudi v tujih jezikih. Včasih je prevod naključen, velikokrat pa si moraš sam prizadevati, da nekje izide knjiga. Večina slovenskih avtorjev si ne prizadeva in goji užaljenost, da niso svetovno prepoznavni.

Zanimivo pri tem namreč je, da je veliki večini pisateljev pisanje užitek, a promocija napor. Pri vas pa se zdi, da vam ležita obe stvari. Zdi se mi prav, da če pišeš za ljudi, se potem tudi potrudiš, da pride do njih, a da seveda ne popuščaš v pisateljskih načelih. Širšemu občinstvu poskušam približati vsebino, ki je po večini zahtevno.

Lahko pa se iz te kozmopolitanskosti naredi, da takšni ljudje z viška gledajo na domovino? Pri meni se to ne dogaja. Sam poskušam z dobrimi primeri okolico spremeniti in vzpostaviti pozitivne primere, kaj vse se da narediti. Slovenija je namreč uspavana lepotica.

Gradivo za pesmi in knjige še vedno zbirate v beležnici Moleskin? Zdaj sem našel cenejšo beležnico v Ikei (smeh, op. p.).