"V sebi najbolje prepoznam bitko dveh skrajnosti"

Tvoj govor ob prejemu Borštnikove nagrade, največjega gledališkega priznanja v Sloveniji, je bil izredno iskren. Kaj ti ta nagrada pomeni? Ko sem izvedela, da dobim nagrado, sem bila najprej zelo vesela. Vsaka nagrada je potrditev, da tudi nekdo drug ceni tvoje delo. Veš, da nagrade ne prejmeš le v imenu enega lika ali predstave, da je to tudi plod tvojega minulega dela. Nekaj otroškega je v tem veselju, hkrati pa veš, da je največja nagrada tista, ki si jo "podeliš" sam vsakič, ko verjameš v to, kar delaš.

Kdo te je povabil k sodelovanju pri nastajanju Persone? Za vlogo sestre Alme v tej predstavi si tudi prejela prej omenjeno nagrado. Kakšno je bilo sodelovanje z ostalimi igralci? Izbira igralcev je vedno stvar režiserja in gledališča, v primeru Persone sta to Janez Pipan in Mini teater. Persona je potekala v miru, čeprav smo bili v tistem času vsi polno zasedeni tudi drugod, in ravno ta mir je največji blagor, ki se ti lahko zgodi pri ustvarjanju predstave. Od jutra do večera sicer blazniš iz enega teatra v drugega, tisto vmes pa te polni. V Personi sem se počutila popolnoma varno, čeprav smo profesionalno delali prvič skupaj; govorim o varnosti tiste vrste, ki ti omogoča, da lahko razpreš krila.

Si stalna članica Slovenskega mladinskega gledališča. Kaj v matični hiši je tisto, zaradi česar se ji ne bi mogla odreči? Rada krožim med različnimi gledališkimi hišami, ker sem prepričana, da te različne izkušnje z različnimi igralci in režiserji bogatijo in ti odpirajo nove svetove. Dolgo časa me je mikalo, da bi šla na "svobodo", a ker smo mala dežela, sem videla, da je tudi "svoboda" neke vrste institucija. Mladinsko se ponaša z unikatno karakteristiko, ki v našem poklicu, sploh pa znotraj gledaliških hiš, še zdaleč ni samoumevna – uspeh odkrito privoščimo drug drugemu. Predstave nastajajo z odgovornostjo do celotne predstave, nihče ne postavlja lastnih ambicij pred predstavo samo. Seveda se kdaj komu zgodi kakšen slab trenutek frustracije ali zavisti, ampak je vzdušje takšno, da ima vsakdo možnost za dobro vlogo oziroma predstavo. Nismo spravljeni v predalih in nismo obremenjeni s sindromom glavnega petelina na vasi. Zame je edinole v takšnem vzdušju možno ustvarjanje. Po raznih gledaliških hišah srečaš "like", ki hodijo po zakulisju in igrajo svojo zasebno persono, kot da bi morali braniti pozicijo, ki so si jo ustvarili. V Mladinskem gledališču si lahko človek, potem ko izstopiš iz lika na odru.

Si izvrstna gibalka in pevka. Koliko ti te sposobnosti pomagajo pri oblikovanju vlog? Vsak talent ti pri igri pride prav. Sama sem bila v rani mladosti naravnana tako, da me je zanimalo ogromno stvari, udeleževala sem se vsemogočih krožkov, ampak vse me je v določeni točki nehalo zanimati. Danes vem, da je tako zato, ker imam rada stvari, ki imajo širok spekter. Naj razložim – če plešeš jazz balet in temu posvetiš neko obdobje, potem nimaš časa za tango, flamenco … Kako se potem odločiti med vsemi mamljivimi možnostmi? Igra je neskončen poligon učenja, možnosti, načinov. Vse, kar znaš, pride prav. Sploh v Mladinskem gledališču. Tudi navaden preval ali plezanje po drogu, s katerim sicer danes ne bi vedela kaj početi.

Petje šansonov in etno pesmi. Nastop v kabaretu. Kaj ti v življenju pomeni glasba in ukvarjanje z njo? Verjetno ima vsakdo svoj individualen vir navdiha. Moj je glasba. V trenutku mi lahko spremeni razpoloženje in sproži val asociacij. Zame je glasba kraljica umetnosti in če kje v umetnosti lahko začutim stik z božanskim, je to glasba. Glasbenik je moj sanjski poklic. Greš v svet in vsakdo te razume. Glasba premika meje sporazumevanja in dojemanja.

Nekje sem zasledil, da si se preizkusila tudi v režiji. Je lažje stati pred odrom kot režiser ali na odru kot igralka? Zakaj? To, kar sem počela v tej smeri, je bilo režiranje same sebe in od tu do prave režije je velik korak. Nikoli ne bi režirala drugih, to me niti ne zanima. Sama sebi sem pa dobra režiserka, ker se najbolje poznam in vem, kako sama s sabo ravnati. Naredila sem otroško predstavo Kako postaneš glavni po predlogi Svetlane Makarovič, kjer sem igrala vse like, in večer šansonov istoimenske avtorice. Sebe režirati mi je v veliko veselje. Ampak to me še ne dela režiserke.

Koliko "resnične" Janje, tiste iz vsakdana, je zaslediti v njenih vlogah? Če sploh? Vse, kar narediš, je odraz tebe samega. Naj bo to pospravljanje stanovanja ali igranje na odru. Brez sebe ne moreš. Igralec je sam sebi orodje oziroma inštrument. Če se zanikaš, si slab. Vsebin v človeku je neskončno. Vsaka vloga je v tebi, samo najti jo je treba.

Upodobila si že priljubljeno Grimmovo Sneguljčico, Piko Nogavičko Astrid Lindgren, se vživela v Adelo v Hiši Bernarde Alba ter v Irino v Čehovih Treh sestrah. Igranje za otroke in mladino ter odrasle. Razlike in vzporednice? Igro mi narekuje tekst, narava teksta, vsebina, vzdušje neke drame. Med igro za odrasle in igro za otroke ni razlik. Razlika je le v igranju za publiko, ki hoče gledati, in publiko, ki noče. Ali publiko, ki je kos tekstu, in tisto, ki ni. V prvem primeru je igranje užitek, v drugem nočna mora.

Ob vseh teh predstavah verjetno ni veliko prostega časa. Koliko ga je in kako ga najraje preživljaš? Včasih veliko, včasih nič. Nimam ustaljenih hobijev niti navad. Trenutno me veseli druženje in plesanje, kdaj drugič se podvržem disciplini in tečem. Ni mi všeč, kadar imam občutek, da zapravljam čas. To so namreč tisti dnevi, ko se mi nič ne ljubi. Včasih me preganja občutek, da mi zmanjkuje časa … Popolna bedarija, s katero samo zamoriš samega sebe.

Kako bi najraje oz. najbolje opisala samo sebe? Premalo prostora za opis … Verjetno zaradi potrebe po temeljitosti. Ne vem, se spreminja … Vse živo sem, včasih me sploh ni … V tem trenutku bi rekla, da v sebi najbolj prepoznam paradoks. Nasprotja. Bitko dveh skrajnosti. Od znotraj je zato včasih težko, ko pa vidim od zunaj, me ravno ta bitka dveh svetov dela živo.