V Kostanjevici likovna svetova Kavčičeve in Borčića

V prikazu se avtorja pogovarjata vsak na svoj likovni način in skozi lastna likovna izraza, je povedala kustosinja kostanjeviške galerije Helena Rožman.

Umetnostna zgodovinarka Aleksandra Rošer je v spremnem besedilu razstave zapisala, da simbolna vloga vrat zaobjema tako obsežno pojmovnost, da dejanske uporabne funkcije splošnega motiva prehoda opazovalci že skorajda ne zaznavajo več.

Vrata kot prvi stik Vrata vedno pomenijo prvi stik in seznanitev s tem, kar sledi, soočenje po prestopu ali prehodu. Po njeni sodbi so skupaj z okvirjem in polji okoli njih od nekdaj igrala pomembno vlogo, saj so morala od daleč pritegniti poglede romarjev in jim, še preden so prestopili pragove romanskih cerkva, posredovati poučno sporočilo. Izrazito živo izrazoslovje in groteskno oblikovana bitja reliefnega in kiparskega okrasja so opominjala pred posledicami grešnega življenja in z didaktičnim pristopom napovedovala svetost notranjščine posvečenih zgradb.

Kot meni Rošerjeva, so tudi dela Kavčičeve in Borčića vrata skozi katera obiskovalec razstave vstopa v povsem naključno motivno povezana likovna svetova, slikarskega povezanega s kiparskim in obratno, ob tem pa avtorja ubirata vsaka svojo pot.

Medtem, ko je Metka Kavčič svoje kiparsko snovanje sprva postavljala ob bok rednemu konservatorskemu in restavratorskemu delu, se je zadnja leta odločila zgolj za kiparstvo. Takoj na začetku te poti se je posvetila motivu vrat, predvsem vrat starih objektov, v opusu Bogdana Borčića pa so se vrata pojavila v petdesetih letih pod vzgibi generacije ameriških modernistov in kot motiv ostala prisotna skozi različna slikarjeva obdobja.

Borčićeva vrata dobivajo na svoji pristni podobi

Borčićeva vrata postopoma dobivajo na svoji pristni podobi, pa vendar ostajajo na ravni slikovnega, medtem ko so portoni Metke Kavčič izvzeti iz primarnega okolja in s premišljenimi posredovanji podani na višjo raven. Polja njunih vrat se naključno dopolnjujejo tudi skozi barvno shemo, zlasti rdečo, ki še posebej izstopa pri vratih Kavčičeve, saj jih poudari z govejo krvjo, medtem ko je rdeča zgovorna barvna stalnica raznih obdobjih Borčićevega snovanja.

Sprehod skozi odprtine prehodov obiskovalcu podaja prepričljivo zgodbo dveh svetov, ki pričata, da umetnika na svojstven način ustvarjata pristen dialog in s tem odstirata vpogled v njuno dojemanje podajanja sekundarne stvarnosti, je še zapisala Rošerjeva.

Bogdan Borčič Bogdan Borčič se je leta 1926 rodil Ljubljani, kjer je na Akademiji za likovno umetnost študiral slikarstvo in leta 1950 diplomiral. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Za slikarske stvaritve razstavljene leta 1964 je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2005 so ga nagradili s Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Od leta 1980 živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.

Metka Kavčič Metka Kavčič je bila v Mariboru rojena leta 1960. Po študiju likovne vzgoje na Pedagoški fakulteti v Mariboru se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, na oddelek za kiparstvo, kjer je leta 1987 diplomirala pri profesorju Slavku Tihcu. Specialko za konservatorstvo in restavratorstvo je opravila leta 1990. V ptujskem Pokrajinskem muzeju je bila dobro desetletje zaposlena kot restavratorka za leseno in kamnito plastiko, leta 1998 se je strokovno izpopolnjevala na Višji državni šoli lepih umetnosti v Parizu, od leta 2000 živi v Mariboru, kjer deluje kot samostojna kulturna ustvarjalka.