Uršulinska cerkev

Cerkev svete Trojice, imenovana tudi uršulinska cerkev svete Trojice ali Nunska cerkev, je bila zgrajena med letoma 1718 in 1726. Visoko baročno samostansko cerkev je po naročilu Jakoba projektiral arhitekt furlanskega rodu Carlo Martinuzzi. Cerkev se v tlorisu samostanskega kompleksa odlično vpenja med druga samostanska poslopja in tako ustvarja lep arhitekturni ritem. Posebnost arhitekture je njeno pročelje, ki je izjemno plastično oblikovano. Členijo ga namreč kolosalni tričetrtinski stebri, med katerimi je stena z okni. Stena sklene pročelje po vzoru rimskega arhitekta Borrominija. Sestavljena je iz trikotnika in dveh ločnih segmentov, s tremi šilastoločnimi nišami, ki spominjajo na gotiko in so verjetno personifikacija Svete Trojice.

Pročelje, ki gleda na Kongresni trg, je kot velik portal, nivojsko dvignjen, kar poglablja baročni vtis, hkrati se verniku približuje in tudi oddaljuje. Stopnišče je polkrožno. Prostor pred cerkvijo je v letih 1928−32 z ureditvijo Kongresnega trga podaljšal Jože Plečnik.

Kanonično razmerje Zasnova tlorisa cerkve je jasno členjena na tri prostore, in sicer v predprostor pod cerkvenim korom, cerkveno banjasto ladjo oziroma dvorano, ki je v kanoničnem razmerju 1 : 2, in prezbiterij z oltarjem. Štirje podporniki v prezbiteriju nad seboj nosijo veliko kupolo, ta pravokotni tloris spremeni v krožnega, in tudi tako opozarjajo na prehod med fizičnim in metafizičnim. Arhitektova zasnova je očitno bolj baročna v pročelju kot v notranjščini, kjer je cerkev brez notranjih poslikav ali drugega značilnega okrasja. Notranjost je namreč mirno razgibana. Le s stranskimi kapelami, ki se konstruktivno in prostorninsko povezujejo s cerkveno ladjo in tako tvorijo več razsežnosti prostora. Enoladijska cerkev se v prezbiteriju polkrožno sklene in ima bolj vertikalno kot longitudinalno tendenco, kar je še eden od baročnih predznakov te arhitekture.

Z največjim oltarjev v Ljubljani Uršulinska cerkev spada med najlepše baročne stavbe v Ljubljani. V cerkvi je najvišji glavni oltar v ljubljanski škofiji visok kar 14 metrov. Veliki oltar sv. Trojice je v letih 1729−1744 izklesal naš beneški kipar Francesco Robba. Okna niso poslikana in vgrajena visoko, notranjosti cerkve dajejo veliko svetlobe, ki je zaradi množine oken razpršena, kar pripomore k mehkim, pa vendar globokim sencam oblih predmetov v notranjosti. Kot značilnost tega baročnega spomenika v Ljubljani je vredno omeniti, da notranjost ni bila nikoli poslikana.

Pred njo stoji steber sv. Trojice: prvotno leseno plastiko sv. Trojice, postavljeno leta 1693, je nadomestila marmorna, ki jo je izklesal Francesco Robba. Danes pred Uršulinsko cerkvijo stoji njegova kopija, original pa je shranjen v Mestnem muzeju. Steber je bil sprva na Ajdovščini v križišču pred nekdanjo kavarno Evropa. Postavljen je bil v zahvalo, ker je bila Ljubljana rešena kuge.