Uroš Smolej kot Don Juan

Dobila sva se po vaji, le nekaj dni pred premiero drame Don Juan se vrne iz vojne. Kako dobro ste že pripravljeni? Že povsem "zverzirani"? Pripravljeni smo, "zverzirani" pa je nekoliko prehuda beseda. "Zverziran" v pravem pomenu besede si šele po parih ponovitvah, ko postaneš res sproščen in ne razmišljaš več o preoblekah in stavkih, ki ti povzročajo težave. Smo pa na točki, ko se lahko mirno pokažemo pred publiko. Nismo nervozni. Kako vi osebno doživljate obdobje pred premierami? Premiera je neke vrste novo rojstvo. Ja, trenutno čakam na porod. Kako se počutijo porodnice, ne vem … Komaj čakajo ... Ja, komaj čakamo, imamo pozitivno tremo, ta pri meni ni nikoli destruktivna. Obremenjeni smo le toliko, da čutimo odgovornost in se takrat, ko je treba, lahko maksimalno profesionalno izkažemo. Premiera ima hecen priokus. Imeli bomo že predstavi pred publiko in ti bosta za nas premiera v pravem pomenu besede. Premiera je bolj uraden naziv, ko na predstavo pridejo kritiki in skoncentrirana gledališka smetana. Takrat je vzdušje bolj svečano in zato je prisoten tudi delček več vznemirjenja. Ko omenjate kritike, kakšno težo ima mnenje kritikov na uspeh predstave? V Sloveniji je več vredno mnenje, pohvala, ki pride od publike. Kakorkoli pogledaš, imajo kritiki v vsej svoji objektivni vlogi subjektivno mnenje in zato izključno oni ne morejo krojiti uspeha predstave. Zdi se mi, da na mnenje kritikov bolj stavijo v tujini kot pri nas.

V predstavi Don Juan se vrne iz vojne igraš edino moško vlogo. Kako bi opisal glavnega junaka? Moški v omenjeni igri je neimenovan. Don Juan je tako precej očitna oznaka, ki asociira na značajski in vedenjski stereotip moškega – ženskarja, playboya. Pred vojno je živel "lahko" življenje. V vojni se je spremenil, se zaljubil v žensko, ki jo po vojni skuša poiskati in ji izpovedati ljubezen in zvestobo. Njegova osebnost in pretekle karakteristike, nezvestoba in žigolojstvo ga okvirjajo v naziv Don Juana.

Zgodbo sestavlja 23 precej kratkih prizorov, ki prikazujejo obdobje nekaj mesecev, Don Juana obdaja deset igralk, ki utelešajo več vlog in predstavljajo vsakršen tip ženske. Dogajajo se številni preobrati, tako v njih kot v meni. Zgodba je pisana precej filmsko, kadrirano. Gre za prizore, v katerih se ne zgodi veliko, so pa določeni trenutki, ki Don Juana peljejo naprej ali zadržujejo na določeni točki.

Ko sem tekst prebral prvič, se mi je zgodba pred očmi odvrtela filmsko. V naši uprizoritvi je oder prazen in igralska sredstva na nek način nekovencionalna. Imamo kamero, projekcije, rekvizite, ki na asketski in premišljen način ponazorijo vsesplošni kaos, tako sveta kot človeka. Asociativno vse skupaj deluje zelo močno, saj povezuje njegov osebni notranji in dejanski svet tistega časa. Režiser je s sodelavci celoto vdel v lep estetski okvir.

V čem se besedilo iz leta 1937 dotika današnjega časa? V vsakem dramskem besedilu iščemo nekaj aktualnega, drugače se z njim ni mogoče poistovetiti. In v tem je smisel teatra, da v nečem najdeš katarzo, da se gledalec lahko na določeni točki poistoveti z dramskim junakom, odnosi, večnimi vprašanji, kot so ljubezen, intimni, notranji boj človeka s samim sabo, odgovarjanje na večna vprašanja in iskanje samega sebe. To so moderne stvari, ki ne bodo nikoli zastarale.

Kako to, da so za glavno vlogo angažirali ravno tebe? Ker sem tukaj v službi. (smeh, op. p.) Koga bodo zasedli, je odvisno od več dejavnikov: dogovor med režiserjem in umetniškim vodjem, tip igralca, zasedenost ... Sam sem mnenja, da se je treba sleherne vloge, tudi če se ti zazdi, da ni ravno primerna zate, lotiti in jo poskusiti narediti tako, da je pravšnja in verodostojna. To je pravzaprav največji izziv.

Kaj bo odločilo, ali bo publika predstavo sprejela ali ne? V tej predstavi ni neke filozofije, ni pa niti klasičnih zapletov in razpletov. Včasih naletiš na težavo, da je tekst v osnovi skop. Velik oder lahko marsikateri igralski detajl – bodisi pogled, nasmeh, bežen odziv – požre. Kljub vsemu upam, da nam je uspelo tekst, ki je v nekaterih ozirih na velikem odru precej neuprizorljiv in bi morda bolj sodil na manjšega, zaobjeti in ga intimizirati. Pomembna pa je tudi atmosfera, ki je v predstavi povsem enakovreden partner. Ustvarja jo zanimiva osvetlitev, odlična glasba, domišljena videoprojekcija in brezhibni kostumi.

Koliko je v predstavi prostora za improvizacijo? Nič in niti ni mišljeno, da bi improvizirali. Ni ogromno besedila in tisto, kar je, mora biti čisto, drugače pade iz koncepta. Stvari so določene in kot take morajo obstati na odru. Asketsko, precej "nemško." Seveda pa je predstava živ organizem in znotraj tega se bo minimalno spreminjala, večjih posegov pa ne bo.

Ste si ogledali kako drama "stoji" na odru v tujini? Ne, tega običajno ne počnem. Brez pomena se je ukvarjati z že uprizorjenim, če veš, da bo tvoja pot popolnoma drugačna. Predstava je v našem primeru zelo režijska in ključno je, kako režiser pristopa k zadevi in nas kot pastir vodi do pašnikov in korita z vodo …

Če se nekoliko dotakneva še muzikala Čarovnice iz Eastwicka, v katerem boš igral glavno vlogo … Premiera bo predvidoma aprila prihodnje leto, ko bomo muzikal ob 60-obletnici MGL in Križank predstavili tudi na odru Križank. Film je odličen, tudi muzikal, ki sem si ga ogledal v Brnu, je bil vrhunski. Tehnično dovršen. In če bomo delali dobro, se nimamo česa bati.

Ko je na sporedu muzikal, se kar redno spomnijo nate. Ja, po tem me najbolj poznajo, čeprav poznam svoje zmožnosti in nisem deklarirani muzikal performer. Kombiniram veselje do tega in svoje osnovne pevske in plesne sposobnosti z igro. To je kombinacija, ki jo premorem. Ni pa to tisto, po čemer se mi cedijo sline, ko odidem v tujino.

Kdo bodo tvoje soigralke? Ni še čisto jasno. Počakajmo.