Tin Vodopivec: Pripravljamo serijo o nogometašu in angelu

Je eden od začetnikov festivala Panč in s tem eden od motorjev stand upa v regiji. Za presežek kariere izpostavi nastop v znamenitem londonskem klubu Comedy Store, v Parizu se bo kmalu predstavil v že četrtem delovnem jeziku, ta teden pa bo z novim šovom Replika šest dni zabaval publiko v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. V intervjuju nam med drugim zaupa podrobnosti o prihajajoči avtorski TV-seriji.

V torek, 27. novembra, boste v Štihovi dvorani Cankarjevega doma predstavili celovečerni šov Replika. Zapisali ste, da gre za svežo stand up predstavo?

Replika je sestavljena iz vsega, kar sem pripravil od februarja letos pa do danes. Če je bila prejšnja predstava nekakšen presek življenjskega dela, je tokratni šov sestavljen iz povsem svežih idej, šel sem še nekoliko globlje. Tisti, ki so me slišali že stokrat, bodo verjetno slišali kaj starega, večina materiala pa je novega.

Nam lahko razkrijete glavne elemente tokratne predstave?

Večji del bo posvečen odnosom med ljudmi, izpostavljene bodo neugodne situacije v življenju, stvari, ki jih opažam sam. Nanizal bom nekaj zgodovinskih dejstev, posvetil pa se bom tudi živalim. Gre za bizaren pogled na svet, moj pogled na svet.

V kontekstu debate se replika nanaša na pravico do odgovora, kadar se razprava nanaša na predhodno razpravo upravičenca. Boste od publike potemtakem pričakovali kaj več kot smeh?

Trideset odstotkov predstave bo improvizirane, velik del bo posvečen interakciji z občinstvom. Pri stand up šovih je ljudi vedno strah, da se bomo iz njih norčevali. Strah je povsem odveč. Če nekoga nekaj vprašam, si želim preprost, spontan in naraven odgovor. Želim ustvariti sproščeno vzdušje, kot da bi sedeli doma v dnevni sobi in se malce hecali.

Dodaten čar predstavi doda tudi krožni oder Štihove dvorane …

Dvorana ima svoje prednosti, pa tudi slabosti. Moti me predvsem dejstvo, da te vedno nekdo gleda v hrbet, ljudje se ti smejijo za hrbtom, zahrbtna publika. Pozitiven element je intimnost prostora, vsi smo zelo skupaj, ljudje so v krogu, vidijo eden drugega, tako da se ustvari izredna energija. Med nastopom nenehno hodim v krogu. Izračunal sem, da če naredim približno meter na sekundo, v eni uri in pol prehodim kar pet kilometrov.

Od leta 2006, ko ste s svojim prvim nastopom vstopili v svet stand up komedije, ste zbrali že več kot 700 nastopov, v devetih različnih državah in v treh jezikih. Če damo skromnost na stran, katere presežke bi izpostavili?

Zelo sem ponosen na nastop v londonskem Comedy Storu, kjer sem mi je izpolnila otroška želja. Posebna čast mi je bilo nastopiti na podelitvi viktorjev, pojavljal sem se le med reklamami, a vseeno požel iskren aplavz publike. Zadnje čase sem se udeležil številnih stand up tekmovanj, pridno zmagoval, kar me je navdušilo in presenetilo obenem. Od petih sem zmagal kar na štirih, še na zadnjem sem bil neke vrste moralni zmagovalec. V Londonu sem se udeležil prestižnega tekmovanja v Leicester Square Theatru, med 12 komiki sem požel največ smeha, po nastopu je 90 odstotkov publike tudi prišlo do mene in mi zagotovilo glas, a kljub temu nisem prišel med tri najboljše. Komisija pač ni imela namena podeliti zmage tujemu komiku. Kuhinja.

Trenutno ste najboljši slovenski izvozni stand up artikel. Kako vas je sprejela tujina? Kakšne so pasti nastopanja v tujem jeziku?

Vedno se veselim nastopanj po državah nekdanje Jugoslavije. Pred kratkim sem nastopal v Bosni, pretekli konec tedna sem se udeležil stand up festivala v Skopju, kjer se je zbralo kar dva tisoč ljudi. Bil sem na obisku pri Mitju Okornu, predlagal mi je nastop v Varšavi, sledilo je tekmovanje, kjer sem zmagal, izkupiček je ponovoletna stand up turneja. Kar zadeva nastopanje v tujem jeziku, so problematični predvsem Američani. Prilagoditi moraš naglas, se popolnoma amerikanizirati.

Kje in zakaj se je začela pisati pot stand up komika?

Med učenjem kazenskega prava. Na internetu sem zasledil posnetek Robina Williamsa Live on Broadway. Neprestano je govoril, pil vodo, skratka, zanimiva scena. Naslednji je bil Eddie Izzard, svoboda nastopanja in izražanja me je popolnoma navdušila. Nekega dne sem se odpravil v Kranj gledat Mikija Bubulja, izrazil sem željo po nastopanju, tako da sem leta 2006 že stal na odru Tedna mladih. Zaradi številnih odpovedi sem imel na voljo kar pol ure. 90 odstotkov predstave je bilo zanič, vseeno pa sem zasledil približno šest smehov, dva aplavza, dovolj, da sem dobil zagon za naprej.

Vaš slog stand up komedije je nežen in čist, tako rekoč neškodljiv, nekateri bi rekli celo izrazito komercialen …

Replika mi omogoča majhen odmik od determinante, saj si lahko privoščim ostrino, delček odtrganega, manj komercialnega. Če želiš biti v Sloveniji uspešen, kar ti omogoča preživetje, moraš pokriti vse generacije, čim več različnih ljudi, narečij. Nastopam pred upokojenci in najmlajšimi, na poslovnih in zabavnih dogodkih.

Ali menite, da v majhnem slovenskem prostoru provokativni in žaljivi komiki težko preživijo?

Lahko si odličen komik s črnim, brutalnim materialom. Imel boš omejeno publiko, ki te bo oboževala, kar ti bo zagotovilo deset razprodanih nastopov, nato pa se bo postopoma končalo. Slovenija je premajhen trg za alternativne komike.

William Barclay je zapisal: "V človekovem življenju sta dva čudovita dneva – dan, ko se je rodil, in dan, ko je odkril razlog za to." Je vaše poslanstvo nasmejati, zabavati, ali so ambicije še kje drugje?

Super je, kadar lahko skozi šalo posreduješ sporočilo, provokativno v smislu, da malce prebudiš možgane publike. Najlepše je, ko komik in poslušalec prehodita vsak pol poti, nato pa se srečata na sredini mosta. Ti ni vedno tako, saj občinstvo pričakuje le smeh, sprostitev, brez kakršnekoli pretirane obremenitve možganov. Pozneje v karieri bi si želel imeti določen krog ljudi – "fanov", ki bi jim vsebino posredoval v obliki stand up komedije, serije ali filma. Morda bi si na stara leta želel delati tudi kot programski vodja v teatru.

Stand up komiki se z odrskih desk kaj kmalu prezrcalite v vlogo voditeljev različnih prireditev, modnih revij in slavnostnih odprtij. Greste novim izzivom ali lepim zaslužkom naproti?

Malce obojega. Niso na vseh dogodkih lepi zaslužki, a ti vsaka nova stvar predstavlja nek nov izziv. Vodenje prireditve Miss Slovenija je bila izredna izkušnja, po drugi strani pa sem bil ujet v kletko med resnostjo in hecom.

Panč je avgusta upihnil peto svečko delovanja, podira vse rekorde obiskanosti, postal je sinonim slovenske stand up komedije. Kot eden izmed dveh začetnikov festivala verjetno siješ od ponosa?

Pridejo trenutki, ko si zelo ponosen, že naslednji dan pa se zaveš, da ne smeš zaspati na lovorikah. Na začetku Panča smo se izredno vzpenjali, zdaj poskušamo vzdrževati določeno raven. Ko ljudem ponudimo nove obraze, ti nergajo po preverjenih imenih, ko zagotoviš stare komike, pa bentijo čez ponavljanje. Težko je zagotoviti komike, ki bodo zadovoljili vsesplošni okus. Na zimski Panč bi radi pripeljali Iana Stona, a je trenutno zelo zaseden. Zelo blizu smo tudi dokončnemu dogovoru z legendarnim Eddijem Izzardom, ki se odpravlja na svetovno turnejo.

Bi pretiravali, če rečemo, da sam pojav stand up komedije v Sloveniji ni dosti starejši od Panča?

Zametki stand up komedije so se pojavili okoli leta 2001 z igralcem Jernejem Kuntnerjem, Violeto Tomič in preostalo ekipo, ki so delovali oblečeni v like. Gre za eno izmed različic stand up komedije, ni pa to njena čista oblika. Stand up komik običajno nagovarja občinstvo v prvi osebi, to si ti. V Kopru je tako že leta 2003 začel delovati Perica Jerković, komiki so se pojavili tudi v Kranju, Ljubljani in Mariboru. Panč festival je nadgradnja underground delovanja, razpršenosti, ko smo stand up komike prvič predstavili na enem mestu.

Kakšno usodo napovedujete stand up komediji v Sloveniji?

Ljudje bodo postajali vedno bolj kritični, zahtevni, delali bodo selekcijo. Ves čas jim bo treba ponujati nekaj novega, svežega, inovativnega. Na začetku je bilo občinstvo komiku pripravljeno pogledati skozi prste, zdaj pa tega ni več. Treba je delati kakovostno, dokazati moramo, da si zaslužimo prostor pod slovenskim soncem.

Na slovenskih odrskih deskah prevladujejo moški, predstavnice nežnejšega spola so v manjšini. Gre za pravilo ali prej izjemo?

Na svetu je ogromno odličnih stand up komičark, je pa res, da jih je kar nekaj lezbijk. Ženske so lahko izredno duhovite, vendar pa morda nimajo takšne potrebe, da bi se izpostavljale na takšen način, nastopale v nočnih urah v zakajenih klubih. Moški imamo ta nagon, to željo po nastopaštvu, izpostavljenosti žarometom. Med ženskami bi izpostavil recimo Ellen, pa tudi Whoopi Goldberg in Roseanne.

Slovenske komične serije gledajo le še bedaki in konji. Liki so klasično dolgočasni, zgodbe opustošene pristnega humorja. Kdaj boste v vsebino posegli strand up komiki?

Ljudje, ki ustvarjajo serije, imajo izdelan finančni načrt, določena je ciljna publika. Verjeli ali ne, ratingi so zavidljivo visoki. Sicer tudi sam pripravljam serijo, dela smo se resno lotili v začetku leta. K sodelovanju sem povabil Jerneja Celca, Uroša Kuzmana in Aleša Novaka, z eno nogo sodeluje tudi Perica Jerković. Načrt je čim prej spisati sezono 25-minutnih zgodb, ki bi jih snemali z eno kamero v stilu 30 Rock in brez nasnetega smeha. Delovni naslov serije je Angel, osrednji lik zgodbe pa je upokojeni nogometaš, ki je imel uspešno kariero v tujini, vedno tik pred tem, da pride v večjo evropsko ligo, a je sredi 30. let po lastni neumnosti ostal brez denarja. Zapustila ga je žena, mu pobrala hišo, on pa životari. Ta nogometaš ima angela, ki je bil malo len in je kriv, da ni njegov varovanec nikoli zares uspel. Pokaže se mu, ko je na dnu, in od tedaj naprej ga spremlja skozi različne situacije in zraven nerga, komentira in na glas pove vse, kar si ljudje mislimo, a ponavadi to zdržimo zase.