Ti povem zgodbo?

Mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb, 63-letni Argentinec Jorge Bucay, se je med 22. in 24. majem kot gost založbe Mladinska knjiga mudil v Sloveniji. Predstavljal je svojo drugo knjigo v slovenskem prevodu Ljubiti z odprtimi očmi in se posvečal (predvsem) svojim bralkam.

Bucay prihaja iz družine, v kateri so težave od nekdaj razreševali s pomočjo zgodb, zato ne preseneča dejstvo, da jih pripoveduje tudi svojim pacientom. Zgodbi Žabici v smetani in Priklenjeni slon, ki ju najdete tudi na portalu YouTube, sta le dve iz Bucayevega repertoarja več kot štiri tisoč zgodb z zdravilnim učinkom.

Bucay se je dolgo iskal. Poskusil je marsikaj. Bil je trgovski potnik, zavarovalni agent, voznik taksija, klovn, igralec, vodja kadrovske službe in lastnik trgovine s športno opremo. Zdaj je pisatelj in predavatelj. Terapevta je prvič obiskal pri 18 letih. Zaradi težav z ženskami, seveda.

Se imate za srečnega človeka?

Da, zadovoljen sem z življenjem, ki ga živim in s stvarmi, ki sem se jih naučil. Imam dva otroka, sina in hčerko, ki ju imam zelo rad, ter dva vnuka in vnukinjo. Sin je psihiater, hči kardiologinja in tako edina, ki se dejansko spozna na medicino (smeh). Zelo rad imam tudi svoj poklic.

Kdaj ste spoznali, da z zgodbami lahko najučinkoviteje prodrete do pacienta?

Z leti terapevtskega dela v ambulanti sem prišel do spoznanja, da bi bilo bolj kot individualno delo s pacienti učinkovito nagovoriti širši krog ljudi in z njimi deliti tisto, kar znam. V bližnji knjižnici sem se dogovoril za vodenje tečaja psihologije v vsakodnevnem življenju. Po mesecu dni sem ugotovil, da bi lahko temo, o kateri sem pripovedoval, dobro ponazoril s katero izmed zgodb, ki so mi jih pripovedovali stari starši. In tako sem začel. Sodeč po odzivu in aplavzu zbranih sem spoznal, da je zamisel dobra. Tako sem konec vsakega predavanja začinil z zgodbo in sčasoma – to me je zelo presenetilo – so tečaj začeli obiskovati tudi moški. Ko nekega dne nisem pripravil nobene zgodbe in ko so se tečajniki začeli jeziti in zahtevati katerokoli zgodbo, sem ugotovil, da razpolagam z orodjem, ki se ga niti nisem zavedal. Navado pripovedovanja zgodb sem prenesel tudi v svojo terapevtsko sobo in tudi tam so bili rezultati odlični.

Kako ste sami povezani z zgodbami?

Zgodbe me spremljajo že od vsega začetka. So moje najboljše prijateljice, z menoj potujejo, mi pomagajo in mi včasih pokažejo pot, za katero sem mislil, da je ne zmorem. V naši družini so vsi radi pripovedovali zgodbe. Moji stari starši – prihajajo iz Damaska v Siriji, dva sta Juda in dva Arabca – so bili vedno polni zgodb. Vsako težavo smo reševali z njihovo pomočjo in zame je bilo naravno, da sem jih uporabljal kot primer tega, kar se mi dogaja v življenju.

So zgodbe iz knjige Ti povem zgodbo? preizkušene v praksi?

Da, preizkušam jih na sebi. Napisal sem 20 knjig oziroma 447 zgodb. Od tega je 62 mojih, vse preostale pa izvirajo iz starih zgodb, ki so potovale po svetu. Večina zgodb je preizkušena, saj so starejše od dva tisoč let in tudi preživele so prav zato, ker so koristne.

Katera vam je najbolj pomagala?

Za različne situacije uporabim različne zgodbe. To počnem že 30 let.

Kako rešujete težave znotraj svoje družine? Običajno velja, da je kovačeva kobila vedno bosa.

Kako? Z velikimi težavami. V svojem domu nisem terapevt. Imam veliko težav, do svojih otrok sem preveč pokroviteljski in še kaj …

Ste tudi sami prebirali zgodbe svojim otrokom ali je bilo to ženino opravilo?

To je delo za matere in v naši družini sem mama jaz. Zamenjala sva vlogi. In dobro deluje. Obrestovalo se je, saj tudi moja otroka ogromno bereta.

Z 18 leti ste prvikrat obiskali terapevta. Kakšne težave ste imeli tedaj?

Imel sem težave z ženskami, kaj pa drugega.

In kako se z njimi spopadate danes?

Še vedno jih nisem razrešil. Poleg tega sem bil tudi precej sramežljiv, a sem se z leti naučil spoprijeti s tem. Čeprav morda navzven ni opaziti, sem v resnici najraje sam in v tišini.

Ste se zato odločili za selitev iz kozmopolitanskega Buenos Airesa v majhno špansko mestece?

Mogoče.

Ker tam lažje ustvarjate?

Ne, tam sploh ne delam, večino časa namenim sprehajanju, branju in poslušanju glasbe. Živim v majhnem obmorskem mestu Merja z zgolj šest tisoč prebivalci le 50 metrov od Sredozemskega morja.

Ali domačini vedo, da ste znani? Da ste prodali več milijonov knjig, da imate svojo TV-oddajo?

Zdaj vedo, ker o kraju Merja pišem tudi v svojih knjigah.

Menda živite brez televizije.

Televizor sicer imam, nimam pa antene, zato mi preostane le ogled filmov na DVD-ju.

Je pisanje za vas način življenja ali poleg terapevtskega dela le ena od postranskih dejavnosti?

Pisati sem začel z 11 leti, ko sem svoji osnovnošolski učiteljici napisal svojo prvo pesem. Zaprosil sem jo za roko, in ker me je očitno zavrnila, me je to tako prizadelo, da do 13. leta nisem napisal več ničesar. Vse dokler se nisem zaljubil v Rosito, moje prvo dekle. Pisal sem torej v glavnem za dekleta. Bil sem debelušen, brez denarja, zato sem moral znati izbirati besede.

Da pa sem postal pisatelj v pravem pomenu besede, pa se lahko zahvalim le svojim pacientom. Ti so moje zgodbe zbrali in me pregovorili, da sem jih izdal v knjigi Pisma za Claudio. Po tej knjigi so mi uredniki predlagali, naj zberem še zgodbe, ki jih uporabljam pri terapijah, in iz njih je nastala uspešnica z naslovom Ti povem zgodbo?.

Roman Ljubiti z odprtimi očmi, ki je preveden tudi v slovenski jezik in govori o dopisovanje med psihoterapevtko Lauro in Robertom, ki ga sproži napačno poslano e-pismo, posvečate Robertu. Precej dilem je bilo o tem, ali gre za resnično osebo ali ne. Torej?

Robert ni resnična oseba, vendar sem imel v mislih tudi to vprašanje. Odprl sem elektronski predal z naslovom carlospol@spacenet.com, ki ga uporablja junak v knjigi. In bralci so ta naslov vzeli za svojega. Nanj je do zdaj prispelo že več kot 1.200 elektronskih pisem, med njimi tudi pet ženitnih ponudb in ena moška ponudba. V vseh pismih pošiljatelji navajajo, da želijo preveriti, ali gre za literarnega junaka ali resničen lik, in so zelo presenečeni, ko jim "Robert" dejansko odgovori.

Pravijo, da nas najbolj določa otroštvo. Kakšno je bilo vaše?

Bil sem privilegiran otrok, saj sem živel v družini, v kateri je prevladovala ljubezen. Če imaš starše, ki ti dajo vsak dan jasno vedeti, da si edinstven in da to, da imaš sebe rad, ni sebično, potem je to privilegij. Če imaš to, potem je v življenju vse lažje. Menda niste bili ravno športnik po duši. Je za Argentinca težava, če ne igra nogometa?

Moj oče ni bil ravno ljubitelj športa, niti ga nisem videl, da bi kdaj igral nogomet. Sem pa rad igral šah, v šoli smo celo sestavili ekipo, in nato ljubezen do šaha prenesel v ljubezen do bridža.

Kaj bi si v življenju še želeli početi? Preizkusili ste že skorajda vse.

Mnogo stvari. Igral bi čelo in rad bi bil mati. Ko sem imel 30 let, je obstajala znanstvena razlaga o nosečih moških in nad tem sem bil iskreno navdušen. Zdaj pa sem za kaj takega že prestar.

Pripravljate kaj novega?

Serijo knjig Duhovna pot sem končal pred letom dni. Po njej sem imel občutek, kot da sem povedal že vse. No, nisem pa še napisal kriminalke, trilerja, in če lahko izbiram, bi želel storiti prav to.