Tapiserije Cankarjevega doma

Kot je ob razstavi povedal generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, je idejo za opremo Velike sprejemne dvorane s tapiserijami leta 1979 dal umetnostni zgodovinar in likovni kritik Zoran Kržišnik, ki je bil takrat v vlogi predsednika komisije za likovno opremo Cankarjevega doma. Šlo je za izvirno zamisel, ta naj bi Cankarjev dom zaznamovala kot kulturni center, ki bo v svoji programski podobi spoštoval in negoval različnost, avtohtonost in samoniklost kulturnih izročil posameznih narodov in narodnosti.

Danes je po Rotovnikovih besedah prav multikulturnost ena od pomembnih vrednot Evropske unije, s širokim javnim povabilom za izvedbo tapiserij v takratni domovini pa je bila na poseben način položena Cankarjevemu domu v zibelko, še preden je začel delovati.

Velike tapiserije je bilo treba po približno desetih letih zaradi spremenjene vloge osrednjega sprejemnega prostora odstraniti z zidov. Vedno večje število sejmov, razstav in promocijskih dogodkov v tem prostoru je vse pogosteje zakrivalo dele tapiserij. Postale so moteče za dogodke, ki se odvijali v prostoru, toda tudi dogodki so premočno motili razstavljene tapiserije, te so lahko polno likovno učinkovale le, če je bila Velika sprejemna dvorana prazna, meni Rotovnik.

Po dvajsetih letih se je ponudila priložnost, da v Cankarjevem domu velike tapiserije za dobra dva meseca ponovno predstavijo javnosti. Usoda štirih manjših tapiserij je bila prijaznejša: medtem ko je le tapiserija Janeza Bernika preživela ves svoj vek na steni ob vstopu na balkon Gallusove dvorane, se je našel prostor za preostale tri šele, ko je arhitekt Andrej Kasal leta 2006 predelal in učinkovito posodobil glavni recepcijski prostor. Od takrat so javnosti trajno predstavljene tudi tapiserije Lojzeta Spacala, Valentina Omana in Vladimirja Makuca.

Izvedba zahtevnih tapiserij je bila velik dosežek nekoč izjemno cenjenega in propulzivnega domačega podjetja Dekorativna. Znana hrvaška umetnica Jagoda Buić je svojo tapiserijo izdelala sama, enako Etelka Tobolka v takrat zelo cenjenem Ateljeju za izdelavo tapiserij v Novem Sadu. Poleg svoje je Etelka izdelala tudi tapiserijo Mersada Berberja.

Medtem ko so na zidovih Velike sprejemne dvorane obešene tapiserije Jagode Buić, rojene v Splitu, Jožeta Ciuhe, rojenega v Trbovljah, Mersada Berberja, rojenega v Bosanskem Petrovcu, Milutina Kostića, rojenega v Lapljem Selu pri Prištini, Dimčeta Nikolova, rojenega v Bitoli, Vladimirja Makuca, rojenega v Solkanu pri Gorici, in Valentina Omana, rojenega v Štebnu pri Beljaku, tapiseriji Janeza Bernika, rojenega v Guncljah pri Ljubljani, in Lojzeta Spacala, rojenega v Trstu, visita v predvežju Gallusove dvorane in v recepciji Cankarjevega doma.