Strop Sikstinske kapele

Sikstinsko kapelo so zgradili kot glavno kapelo svetega sedeža, ki je imela poleg posvečenega mesta tudi vlogo vojaške utrdbe. Naročnik kapele je arhitektu Vasariu Bacciu Pontelliju naročil, da mora stavba od zunaj dajati videz branika cerkve, z odtisom papeške absolutne oblasti, notranjost pa naj bi izražala misel o trdnem in ljubosumnem verovanju čistosti vere. Arhitekt je tako ustvaril visok branik, ki je v notranjosti grajen v strogi geometrični preprostosti.

Zgradba je bila končana okrog leta 1480. Pravokotna dvorana je deljena s pregradno steno, s točno določenimi pravokotnimi členitvami, ki kažejo, da je arhitekt gradil z vedenjem, da bo pozneje naročnik graditeljsko delo nadgradil še s freskami.

Pogledi se ustavijo na Michelangelovih freskah Obok kapele je Michelangelo poslikal med leti 1508 in 1512, po naročilu Sikstovega nečaka, Julija II. Michelangelo je s svojimi poslikavami prekril zvezdnati strop slikarja Piermattea d'Amelia. V posvečenem prostoru so pustili sledi čopičev tudi drugi znani italijanski renesančni umetniki. Med njimi Sandro Boticelli, Cosimo Rosselli, Perugino, Pietro Perugino, a največjega je pustil firenški umetnik Michelangelo Buonarotti.

Gola ikonografija Predmet njegovega likovnega snovanja je bila biblična geneza sveta od začetka ustvarjenja do vesoljnega potopa in do obnovitve življenja na zemlji. Svojo dinamično pripoved je Michelangelo zgradil s pomočjo iluzionistične arhitekture, v katero je naselil spoštovanja vzbujajoče figuralne prizore. Gole človeške figure se naseljujejo v prizore: Stvarjenje Adama, Izvirni greh in Izgon iz raja, Stvarjenje Eve, Vesoljni potop, Noetova pijanost, Kaznovanje Adama in druge.

Papež Julij II. je dekoracijo stropa Michelangelu zaupal leta 1508, kjer sam umetnik odigral veliko vlogo pri izbiri tematskih poslikav. Umetnik je na stropu ustvaril pred zgodbo človeka in Kristusovih prednikov. V sijajni viziji zgodovine je Michelangelo ustvaril verski in moralni ideal, ki so estetska nadgradnja antike. Gledalec se pod stropom srečuje z nasprotji interpretacije. Na eni strani sledimo dramatični živahnosti oblik in podob, na drugi pa z vzvišeno, mirno lepoto v trdnem redu, ki nadvladuje kaosu in z organiziranostjo srečevanja dobrega in lepega, z grdim in zlim.

Stvarjenje Adama Med najbolj pogosto reproduciranimi podobami Sikstinske kapele je zagotovo prizor Stvarjenje Adama. Pred njim je stvarjenje človeka poosebljal Dedal, ki je prvega človeka ustvaril iz blata, Michelangelo pa nam stvarnika predstavi v človeški podobi kot prvobitno silo narave. Adam leno leži na zemlji in nad njim se v ogrinjalu bohoti njegov stvarnik v družbi angelov. Nemočen in pomiljujoč pogled Adama zre v pravkar ustvarjeno življenje in v idejo boga kot absolutni življenjski energiji. Največ dogajanja v slikovni površini pa centralno usmerja pogled v t. i. stik. Ko se božja sila dotakne materije in jo s tem dotikom naredi živo.