Somrak bogov eden izmed vrhuncev poletnega festivala

V uvodu je direktor festivala Darko Brlek pozdravil prisotne – režiserja, dramaturginjo Livio Pandur in Bredo Brezovar Papež, predstavnico družbe Tobačna Ljubljana, ki je donator predstave. Preden je predal besedo režiserju, je zbrane seznanil z dejstvom, da je bil ta teden najuspešnejši v zgodovini festivala, saj si je sedem prireditev, slovesnost ob odprtju na Kongresnem trgu in nato v Zagrebu ter dogodke, ki so sledili, ogledalo že 29 tisoč obiskovalcev. Ob tem se je zahvalil vsem, ki so prispevali k tej številki, medijem, obiskovalcem in sponzorjem.

Beseda je nato pripadla režiserju Tomažu Pandurju. Izpostavil je, da je sodelovanje s Festivalom Ljubljana edino sodelovanje v Sloveniji, ki so ga uspeli zadržati v vseh teh letih, in da je počaščen, da lahko ponovno sodeluje na tako pomembnem kulturnem dogodku, kot je prav ljubljanski poletni festival (leta 2008 je namreč navdušil s predstavo Barroco s prav tako špansko igralsko zasedbo). Vesel je tudi, da mu je uspelo prepričati Teatro Espanol, da se poda na pot, saj so za to gledališče gostovanja redkost.

Gre za prvo gostovanje te gledališke hiše v tem delu Evrope, ki sicer v španskem kulturnem področju velja za eno najpomembnejših in najbolj cenjenih. Gledališče je, tako Pandur, prebilo konceptualne umetniške standarde v Španiji in postalo eno ključnih velikih gledališč v tej državi. Je dom predstav, pod katere so se podpisali največji svetovni režiserji, in tokrat je ta čast po šestletnem udejstvovanju na španski kulturni sceni pripadla tudi njemu.

Kot je znano, Pandur v svoji delih neprestano koketira s filmsko umetnostjo. Tokrat je inspiracijo poiskal pri verjetno eni največjih filmskih mojstrovin, Somraku bogov mojstra italijanskega neorealizma režiserja Luchina Viscontija iz leta 1969. Rainer Werner Fassbinder je za ta film dejal: "Morda najboljši film. Ta film je za kinematografijo to, kar je Shakespeare za gledališče." In prav to posvetilo je bila največja inspiracija za Pandurja.

Somrak bogov je zanj čudovit umetniški izziv. Gre za filmski scenarij, predelan v gledališko dramaturgijo. Zgodba spremlja življenje družine von Essenbeck v času nacizma, od večera leta 1933, ko je padel Reichstag, do znamenite noči dolgih nožev leta 1934. Že za časa ustvarjanja filma je režiser sprožil pravo umetniško evforijo. Visconti se je prav s Somrakom bogov, ki je del tako imenovane Germanske trilogije (druga dva sta še Smrt v Benetkah in Ludwig), vpisal v zgodovino filma.

Skupaj z igralsko ekipo je Pandur besedilo filma začinil z današnjim časom. Upa, da je esenca filma s svojo povedno estetiko zajeta in videna tudi v predstavi. Film naj bi bil najboljša psihoanaliza družbe in to je režiser poskušal v predstavi tudi prikazati.

Po besedah dramaturginje Livie Pandur je Somrak bogov, sicer Tomaževa šesta španska predstava, tudi njegova najpomembnejša. Ravno Somrak bogov najbolje predstavi Pandurjevo estetiko v njegovem režijskem rokopisu. Režiser namreč Viscontijevo estetiko mojstrsko prepiše na odrske deske.

Predstava se sicer ubada z zlom, ki je najmočnejše človeško čustvo, ki povzroči tisti nemi strah, ob katerem se vprašamo, zakaj se stvari zgodijo tako, kot se, in zakaj jih ne moremo vrniti v prejšnje stanje. Po mnenju dramaturginje je predstava izjemno aktualna, saj zajema trenutni čas in se spopada s posledicami nekega družbenega preobrata, ki ga še danes ne moremo razumeti, s padcem bogov in moralnih vrednost, z dekadenco, seksualnimi perverzijami, z močjo, pohlepom, propadom. Obenem pa se oklepa neke svetle točke, to je stanja posameznika, ki bi, tudi če bi preživel smrt bogov, ostal človek.