Severina: Kot seks simbol se še nikoli nisem počutila boljše

Severina je že davno prerasla standardne okvirje pop zvezde. Postala je medijska ikona, kakršnih v zgodovini popularne glasbe na Balkanu ni bilo prav veliko. Po zloglasnem filmčku in precejšnjih osebnih težavah se zdi, da se zdaj počuti boljše kot kdajkoli prej.

Pogoji za intervju v gradu Mokrice, kjer je Severina predstavila svoj novi koncertni DVD Trideseta, niso bili ravno idealni. Nervozni pomočnik menedžerja je čas intervjuja omejil na minimum. Severina pa je kljub temu odgovarjala zbrano, precej na dolgo in se trudila povedati tudi tisto, kar ni bila vprašana. Prav ta kombinacija profesionalnosti in ženske odkritosti je tisto, zaradi česar jo imajo številni od Jesenic do Đevđelije tako radi.

Zakaj ste se odločili, da posnemate DVD prav na beograjskem koncertu?

Zelo preprosto in praktično zato, ker je Aleksandar Tijanić s televizije RTS želel koncert snemati. Za nas je bila to dobra priložnost, ker so nam oni dali odlično tehniko, HD-kamere in vse skupaj so zelo dobro naredili. Ko smo videli material, smo se odločili, da ga izdamo na DVD-ju.

Na pripravah ni nič delovalo vse do samega začetka koncerta?

To je zmeraj tako. V gledališču smo vedno rekli, če bo generalka zanič, bo premiera dobra. A ni samo to. Veliko je stvari, veliko je ljudi. Sem iz generacije … Ko sem začela peti, nisem imela veliko ljudi okoli sebe. Rada delam vse sama. Takrat sem čistila oder, si sama naredila frizuro pa vse do tega, da sem sama zasnovala koncert. Zdaj se ni nič spremenilo. Mislim, da je v bistvu dobro.

Je bil na Hrvaškem kakšen odziv na to, da ste izdali posnetek koncerta iz Beograda in ne iz kakšnega mesta na Hrvaškem?

Ne. Mislite, da bo reakcija, ker imam promocijo v Mokricah? Ne, v Beogradu smo imeli zares vse pogoje. Imeli smo podoben koncert v Zagrebu, ampak to je bil dobrodelni koncert. To je bilo pred dvema letoma, ko smo delali v okviru akcije Korak v življenje. Zbirali smo šest milijonov kun za otroke, ki so odrasli brez staršev. To je bila res dobra akcija. V Beogradu se je vse poklopilo. To je kot matura – nikoli je ne delate doma. Imeli smo lepe koncerte tudi drugod – v ljubljanskih Križankah, pa v Skopju, ampak na tem beograjskem pa smo res imeli vse možnosti, da ga posnamemo.

Ste za to priložnost pripravili kakšne posebne aranžmaje skladb in drugačen repertoar, ali je to le posnetek vašega nekoliko razširjenega koncerta?

Ja, nismo peli nekaterih skladb, ki so recimo znane v Sloveniji. Paloma nera je uspešnica v Sloveniji, v Srbiji pa je sploh ne poznajo. Tudi v Makedoniji je ne poznajo. Ne poznajo tudi skladb, kot sta Trava zelena in Tvoja prva djevojka. V Srbiji me poslušajo šele tam nekje od skladbe Djevojka sa sela, ki je izšla 1998, čeprav so peli skladbo Dalmatinka, ki je izšla 1993. Tako da ni pravila. V tem obdobju, ko sem postajala, recimo temu, znana na Hrvaškem in v Sloveniji, v Beogradu še vedno niso imeli nikakršnih informacij o meni. Pred beograjskim koncertom smo imeli koncert v Kragujevcu, kjer sem videla, katere skladbe so tiste, ki jih bomo peli na beograjskem koncertu. Ta koncert sem si zamislila kot glasbeno bajko, sestavljeno iz 27 pesmi. To seveda ni bil navaden program. Začeli smo z Odo radosti. Za vsako skladbo smo imeli poseben video. Vsaka skladba je celota zase. Z nami je bil tudi človek, ki je naredil večino mojih videospotov in tudi ta videoozadja. To je Darko Drinovac. On je šel z nami kot del ekipe. Nismo načrtovali dokumentarnega filma. Rekel je, da ima dosti materiala in tako je nastal tudi dokumentarni film. Res je dober. Mislim … Ljudje se me spominjajo po skladbah Dalmatinka in Virujen u te. To sta skladbi, ki sta nekako obeležili moje življenje. Mislim pa, da je skladba Tridesete, ki si jo je na YouTubu ogledalo več kot štiri milijone ljudi, njuna naslednica, ki se bo pela še dolgo let.

Je DVD Tridesete nekakšen zaključek vaše dosedanje kariere ali je začetek nečesa novega?

Začetek. Mislim, da je začetek. Kot je začetek to sodelovanje z Goranom Bregovićem. Ko gledam ta DVD, se mi zdi, da so vse skladbe narejene na način, kot da nobena pesem nima povezave z drugo. A povezuje jih žensko pismo, ki ni bilo zamišljeno ali strateško zasnovano. Preprosto se je izpisalo samo od sebe, kot so se tridesete zapisale same od sebe. Mislim, da je to začetek. Veste, ženska v tridesetih doživlja pravo ljubezen. Do tridesetih se zaljubljamo, v tridesetih pa začenjamo čutiti drugega, kako misli, kaj misli. Ne samo moškega, tudi prijatelja, prijateljico in ljudi na splošno. Tudi na tem DVD-ju je dosti nasprotij. Pojem skladbo Dalmatinka, v kateri pojem, da je prva "moja gospa", v pesmi Zdravo Marijo pa prosim to isto "gospo", da mi da več moških kot let. To vse lahko pojem zato, ker sem v tridesetih. V Virujen u te pojem "tudi ko me varaš, mi je s tabo lepo". V tej skladbi sem vdana, nežna ženska, ki absolutno pripada tem krajem in podnebju, ki je nazadnjaško. V skladbi Gas Gas ali Zdravo Marijo ne čutim več tega moralnega pritiska. Mislim, da je to zato, ker sem v tridesetih.

Kako je sodelovati z Goranom Bregovićem in kaj ste se naučili od njega?

Veste … Mislim, da je srečanje nekaterih ljudi neizbežno. Skladbe sem začela pisati po naključju. Prvič sva se z Bregovićem srečala na podelitvi nagrad zlatna ptica pred osmimi leti. Jaz sem dobila nagrado za, ne vem, pevko ali nek album. Takrat sem pela skladbo Ja samo pjevam in mene so določili, da sedim z njim. Vprašal me je, kdo je napisal to skladbo. Odgovorila sem mu, da jaz. Nato je rekel, da je to najboljše, kar je slišal tisto noč. Bila sem mlajša in mislila sem, da je človek ljubezniv. Vedela sem, kaj vse je v življenju napisal, in zdelo se mi je, da je pač ljubezniv. Potem pa sem bila zelo presenečena, ko je dejal, da pozna vse, kar sem sama napisala. Moj avtorski prispevek je skromen, ni večji kot 20 pesmi. Tudi zato me nimajo za kantavtorico, čeprav sam sama napisala glasbo in besedilo za skladbe Pogled ispod obrva, Djevojka sa sela, Ja samo pjevam, Ante, Šta me sad pitaš šta mi je, Mili moj … Prav tako sem bila presenečena, ko me je poklical Balašević, če bi bila gostja na njegovem nastopu v novosadski dvorani Spens. Tudi on je rekel, da mu je zelo všeč Ja samo pjevam. Jaz sem te skladbe pisala iz obupa. Takrat sem ostala sama. Prekinila sem pogodbo z založbo. Imela sem 25 let. Mislim, da so te situacije, ko ostaneš nikjer, dobre. Verjetno tudi zato že dolgo nisem napisala skladbe. Zdaj bo tega pet let. Verjetno zato, ker sem lena in zato ker mi je zdaj dobro. Človek ustvari najboljše, ko je v slabem obdobju. No, pa tudi, ko je v dobrem. Ko obstaja pozitiva. Goran je zagotovo eden najbolj talentiranih glasbenikov, ki so se rodili v teh prostoru. Samo pogovarjati se s takšnim človekom je veliko veselje, kaj šele delati album. Od njega sem se naučila vsega. Dal mi je veliko samozavesti. Leta 2006 sem hotela še več igrati v gledališču. Do tridesetega leta sem posnela osem studijskih albumov in en koncertni DVD, po tridesetem pa samo dva studijska albuma. Sem pa igrala v več gledaliških predstavah. Takrat sem bila v nekem obdobju, ko sem se hotela umakniti iz glasbe in vsega. Goran me je nenehno nagovarjal "dajva, dajva", ker je založba Dallas tudi njega izdajala v teh področjih. Mislili so, da se da tako na silo spojiti dva izvajalca. Midva pa nisva nikoli vedela, zadaj naju želijo združiti. Mislim, da se najboljše situacije zgodijo spontano. Tako mi je Boris Novković predlagal, da pojem skladbo na Dori. Skladba je bila nekakšna 2 plus 2 je 4, a je imela nek svoj moment. Menila sem, da lahko tej skladbi dodam ojkavski dialekt. Potem sem skladbo odnesla Bregoviću in to z lahkoto, ni me bilo sram, čeprav ni bila njegova skladba. Prinašam mu tujo skladbo. On je to vse skupaj obrnil na glavo in tako je nastala Moja štikla. Na podlagi tega je potem rekel: "Dajva sedaj narediti album." Takrat se ga nisem upala niti vprašati kaj takšnega. To je bilo lepo obdobje. Zdaj bova spet sodelovala pri naslednjem albumu.

Kako se počutite kot seks simbol?

Še nikoli boljše.

Kako izbirate garderobo za koncerte in kaj je pomembno pri tem?

Pomembno je, da je funkcionalna in da imam udobne čevlje. To je najpomembnejše. Imela sem veliko turnej. Nisem oseba, ki bi oblekla lepo obleko in bi potem v njej odpela cel koncert. Potem je to samo ta lepa obleka. Najpomembnejše so skladbe in pomembno je, da te pesmi odslikava tudi garderoba, pa naj bo ta garderoba lepa, kičasta ali namenjena samo temu, da ponazarja tisto, kar se dogaja na odru. Imam srečo, da imam oblikovalca, že odkar sam prišla v Zagreb. Skupaj sva odraščala. On je prišel iz Koprivnice, jaz pa iz Splita. Tako sem mu za to turnejo naštela vse, kar bi potrebovala, začenši s seznamom skladb. Tako kot so šle skladbe, sem se jaz bolj slačila ali oblačila. Imela sem tudi srečo, ker sem spoznala še nekatere druge. Tokrat mu je pomagal tudi Leo Kulaš. On je eden naših priznanih kostumografov. Delal je tudi kostume za predstave Tomaža Pandurja, ki je najboljši slovenski režiser pa tudi evropski in v svetovnem merilu in ga imam zelo rada. Leo Kulaš in Dalibor Beti sta na vse moje želje odgovorila z "da".

Ste dobili kaj od njiju, kar niste hoteli obleči?

Ah, ne. Tega ni bilo. Vsi se trudijo za to, da se jaz dobro počutim. Ko smo delali album, sem hotela peti skladbo Muškarcu samo treba kurva. Goran me je vprašal, če bo to težko. To je težka tema, še posebej v popu. Če to izgovoriš v gledališču, je to zelo lahko. Skrivaš se za vlogo. Za pop album obstajajo neki zakoni, ampak jaz sem mu odgovorila, da si tega absolutno želim. Po tridesetem se vse da. Gas gas in Muškarcu samo treba kurva. Iz skrajnosti v skrajnost.

Hvala in veliko sreče.

Hvala vam.