Romantična podoba o pisatelju se umika bolj realni sliki

Za seboj ima že nekaj literarnih nagrad in objavljenih del. Tako je že pri enajstih letih izdala prvo pesniško zbirko, letos pa pri 16 letih prejela Župančičevo frulico za najboljšega srednješolskega pesnika.

Kakšni so bili vaši pisateljski začetki? Se spomnite svojega prvega pisnega izdelka? Kakšen je bil naslov in kakšni odzivi?

Moje zanimanje za knjigo se je začelo zelo zgodaj, v predšolskem obdobju. Z vstopom v šolo pa sem (na prehodu iz prvega v drugi razred) začela pisati prve pesmice. Prvi sta bili pesmici Jutro in Ura. Moje začetno pisanje ni bilo zavestna odločitev, prej igra z besedami. To pripisujem zelo zgodnji pismenosti (pravijo, da sem pri dveh letih poznala črke, pri treh pisala prve besede in kratke povedi, pri štirih brala lažje knjige, pri petih malce zahtevnejše – Miškolina, Čarovnika iz Oza …, pri šestih pa že podnapise v filmih). Pri enajstih se je nabralo že toliko pesmi, da so mi v šoli pomagali izdati prvo pesniško zbirko. Leta 2007 je izšla zbirka Moje in tvoje pesmi. Nadaljevala sem s pisanjem, ob koncu devetega razreda, leta 2010, je izšla druga zbirka Skrivna pisava.

Istega leta sem bila drugič izbrana med pet osnovnošolskih pesnikov za Župančičevo frulico, leta 2011 pa sem Župančičevo frulico prejela (za najboljšega srednješolskega pesnika za leto 2011) kot gimnazijka. Takrat sem se že skoraj poslovila od rime. Namreč, govorila sem si, da bom nekega dne, ko odrastem, opustila rimo. Prehodila sem pot od štirivrstičnic Jutro in Ura do "resnih" pesmi, kot so Skrivna pisava, Feniksov let, 10 zapovedi in "He walks in beauty" , Nocoj se mi zdi škoda zaspati, Spomini … Poleg pesmi že nekaj časa pišem kratke zgodbe, dramske igrice, začetniške romane, haiku poezijo …

Kdo so vaši vzorniki?

Veliko jih je, težko je izbrati. Med pisatelji romanov je to vsekakor Cornelia Funke (trilogija Srce iz črnila, Kri iz črnila, Smrt iz črnila). V mlajših letih so bile Lucy Montgomery, Svetlana Makarovič in mnogi drugi. Med pesniki v mlajših letih Dane Zajc, Kajetan Kovič, Tone Pavček, Niko Grafenauer, zdaj pa Lord Byron, Lermontov, Puškin. Med pisatelji kratke zgodbe: Čehov. Med dramatiki: Shakespeare. Med ilustratorji: Beatrix Potter. Med kolumnisti: Miha Mazzini. Njega bi omenila tudi v zvezi z eno knjigico, ki sem jo brala, ko sem še hodila v vrtec. To je Čas je velika smetanova torta. Kako otroku pojasniti, kaj je čas. Priporočam vsem!

Čigavo mnenje vam največ pomeni? Komu najprej pokažete svoja dela?

Kot sem napisala v pesmi Skrivna pisava, je glavni bralec:

Knjiga mora med bralce, kot igralec med gledalce. Bralec je knjigi zrcalce, zunaj je odmev njen.

Večino stvari pokažem doma: mami, očetu, prijateljem, sošolcem, profesoricam, s to razliko, da sem to prej lažje počela. Starejša sem in postajam bolj kritična do sebe. Če so stvari morda za objavo, pokažem profesoricam. Njihovo mnenje mi veliko pomeni. Spodbuja me moja sedanja profesorica slovenskega jezika, Jelka Kvartič, ki je zgodbo tudi lektorirala, pa tudi moji nekdanji profesorici Sonja Ramšak in profesorica slovenščine Vesna Penec.

Veliko mi je pomenila tudi kritika strokovne komisije Župančičeve frulice, saj so v njej strokovnjaki, ki se dobro spoznajo na poezijo (Janko Lozar, dr. filozofije in univ. dipl. prevajalec, Igor Divjak, mag. ameriških študij, literarni kritik in prevajalec, Tone Škrjanec, univ. dipl. sociolog, pesnik in prevajalec).

Ste kdaj razmišljali, da bi se preživljali izključno s pisanjem? Koliko vaših del je že bilo objavljenih? Kakšni so vaši najnovejši načrti na področju ustvarjanja?

Moram priznati, da še nisem razmišljala, da bi se preživljala izključno s pisanjem. Mislim, da sem za to še premlada. Hodim šele v drugi letnik gimnazije, pred menoj je cilj: končati šolo in izbrati poklic. O ukvarjanju s pisanjem na daljši rok sem razmišljala, ker rada pišem. Ne vem pa, kaj bo življenje prineslo. Čas bo pokazal. Pred menoj je učenje, jaz sem šele pri Dostojevskem, Prešernu in drugih klasikih svetovne in slovenske književnosti.

Denar kot motiv za pisanje ne more biti dovolj, tudi za prave pisatelje najbrž ni. Je pa res, da sem zaslužila nekaj sto evrov na natečajih v Avstriji in pri nas v Sloveniji. Za ta denar sem si kupila elektronski bralnik, ker sem takrat pisala raziskovalno nalogo o elektronski knjigi. Torej, zaslužek se je na nek način spet vrnil h knjigi, kar je prav. Tudi denar od nagrade iz Zgodbarnice bo šel v koristne namene: varčujem za tečaj jezika v tujini, saj štipendija ne zadostuje.

Od literarnih nagrad sem leta 2008 prejela Zlato piko na festivalu Pika Nogavička v Velenju za pesem in spis, prvo mesto na državnem literarnem natečaju v kategoriji balade in prvo mesto na občinskem natečaju za besedilo pesmi o Velenju, ob 50. obletnici mesta. Leta 2008 sem na mednarodnem natečaju Na krilih metulja in laboda Schwanenstadt v Avstriji dobila specialno nagrado žirije za knjigo v verzih Vesoljski izlet (besedilo in ilustracije) in leta 2009 za knjigo Razmejitvena črta.

Poleg že omenjenih dveh pesniških zbirk imam še nekaj objavljenih del. Založba Smart-team (natečaj Z domišljijo na potep) mi je objavila tri knjige: leta 2010 knjigo zgodb Bottom level (posebna nagrada žirije ) in leta 2011 knjigo zgodb Utrinki in roman v prostem slogu Monkey business (2. mesto med dijaki). To leto sem bila med nagrajenci za najboljši srednješolski haiku, ki ga organizira Gimnazija Vič, Ljubljana. Pred kratkim sem napisala radijsko igro Ekskurzija za natečaj Misli z vodo Radia Slovenija, ki se je znašla med izbranih šest; posneli jih bodo za oddajo Gymnasium. Eno mojo pravljico pa bodo na radiu v letu 2012 predvajali v oddaji Lahko noč, otroci.

Zadnje dve leti me veseli pisanje kratkih zgodb; nekaj se jih je že nabralo. Trenutno pišem zgodbe "iz šolske torbe". Najrajši pa pišem dramske igre, predvsem komedije, za otroke in odrasle. Rada pišem tudi haiku poezijo. Začela sem pisati tudi romana: mladinski roman in roman z znanstvenofantastično tematiko, ki naj bi bil sestavljen iz štirih daljših pripovedi, ki so med seboj povezane. Povezovalni element je zgodovina, ki je na nek način tudi glavna literarna oseba. Ne vem, če mi bo uspelo.

Kako je nastajala vaša zgodba za natečaj Zgodbarnica?

Zgodba Literarna tragedija (njena prva različica) je bila v moji glavi nekaj časa, a sem jo uresničila, ko je bil natečaj objavljen.

Kar zadeva idejo za zgodbo, je ta vezana na en dogodek o mladem pisatelju, ki ga je pred menoj skritizirala neka gospa (pred leti je bilo) in ga označila za "loozerja". Po tistem je gospod objavil roman in so njegovo delo razglasili za presežek. Bila sem vesela, ko sem slišala, da mu je to uspelo, predvsem zaradi nevoščljive gospe. Ko pa zgodbo obrneš, je lahko tudi Literarna tragedija čisto možna. Malo sem se poigrala z besedno zmedo – dr. ali zdravnik; pogosto se motimo. Vse drugo je čista fikcija.

Kot sem zapisala na koncu pesniške zbirke:

Se je vse skupaj res zgodilo? Odgovor je preprost. Naj vsem nam "v svarilo" to ostane skrivnost.

Svet iz papirja je izginil, je odšel proč. A tudi če bi izmišljen bil, bi bil mogoč!

Nisem pričakovala, da bo moja zgodba izbrana. Od zgodb, ki sem jih poslala na natečaj, bi prej stavila na Pralnico.

Kaj vam zapolnjuje večji del dneva oziroma katero šolo obiskujete in kakšni so vaši prihodnji izobraževalni cilji?

Obiskujem drugi letnik Gimnazije Velenje. Moj dan se začne zjutraj, po pouku in kosilu počivam, poslušam glasbo, vsak dan nekaj preberem, vsak dan vsaj eno uro igram klavir, napišem naloge (vedno ob glasbi), včasih grem ven s prijateljicami, včasih gledam TV, grem v kino, zamudim se z računalnikom in pisanjem. Imam še nekaj dodatnih aktivnosti in je dneva počasi konec. Konec tedna pa je dober izum!

Moje najljubše kratkočasenje je branje. Pred kratkim je en pisatelj na zagrebškem sejmu knjig rekel, da bi brez pisanja morda preživel, brez branja pa nikakor ne. Zelo dobro rečeno, bi se strinjala.

Glede nadaljnjega izobraževanja pa se še nisem odločila. Kmalu se bo treba. Zanima me več stvari. Poleg jezikov, književnosti in umetnostne zgodovine imam rada tudi naravoslovne predmete, matematiko, logiko, fiziko. Moj najljubši predmet je vsekakor zgodovina. Tu sem doma. To sem podedovala po dedku. Zanimajo me tudi arhitektura, dramaturgija, scenaristika … Veliko je zanimivih področij! Izbrati poklic ni tako preprosto. V času ekonomske krize mladi nismo v lahki situaciji. Mislim, da bo točka odločitve tista, kjer se sekata razum in srce. K sreči se mi ni treba odločiti še vsaj eno leto.