V primeru romana "Prvi, drugi, treći čovek" (Prvi, drugi, tretji človek) bi lahko po aretaciji Radovana Karadžića zastavili vprašanje, ali je "umetnost ovadila življenje".
Roman Mirjane Đurđević iz leta 2006 "odkriva", kako se je skrival Radovan Karadžić.
"Delal" je kot psihiater v Beogradu
Đurđevićeva, ki so jo spodbodle večne zgodbe o najbolj iskanem haaškem obtožencu, natančneje o "lovu" na Karadžića, si je izmislila prvi pravi srbski vohunski roman, v katerem je glavni lik prav bivši vodja bosanskih Srbov. Pisateljica si je domislila in ga "skrila" v neko beograjsko ordinacijo, v kateri je delal kot psihiater, obiskovali pa so ga "zaposleni" v raznih "službah" - od domačih do ruskih in ameriških, saj je Beograd stičišče svetovne obveščevalne elite.
V času, ko je bil roman pisan, je založnik, zrenjaninska Agora, spoznal, da mora pohiteti z objavo, saj se je bal, da bi Karadžića prijeli, kar bi pomenilo, da se ni splačalo vložiti denarja v zgodbo, ki je "pase". V minulih dveh letih je roman zabaval številne bralce in naletel na izjemno dobre kritike, tako da je bil v najožjem izboru za nagrado tednika NIN.
"Več kot v skladu z duhom časa"
Pred dvema letoma se je na spletni strani "knjigainfo" pojavila predstavitev knjige, v kateri je bilo o tematiki romana zapisano, da je "več kot v skladu z duhom časa - različni svetovni vohuni in njihovi domači pomagači so minulo jesen (2005) tekali po Beogradu, kjer so malo iskali in malo skrivali, na natančnih in prepoznavnih lokacijah, določenega psihiatra, ki ga haaški preiskovalci označujejo kot osebo številka 1 med obtoženimi za vojne zločine".
Bralca vpraša, zakaj Rusi skrivajo Karadžića
V nadaljevanju teksta je avtor zapisal, da Đurđevićeva "z že dokazanim in nagrajenim smislom za dober zaplet in dramatične preobrate vse do vznemirljivega finala suvereno vodi zgodbo skozi labirinte z nešteto slepimi ulicami, bralca pa pri tem primora, da se vpraša, zakaj Rusi 'skrivajo' tega obtoženca, za koga tokrat dela detektivka Harijeta, kdo je sodelavec Cie in kdo dvojni vohun".
Z današnjega zornega kota knjiga kar kliče k novemu branju in primerjavi pisateljičine domišljije z dogodki, ki zgodbi dajejo tisto, čemur v literaturi pravimo "epilog". Aristotel je menil, da "umetnost zrcali življenje", vendar se je že zdavnaj izkazalo, da je možno tudi obratno, da namreč "življenje zrcali umetnost".