"Punčka bi danes kričala na svet"

Zasedbi Tabu se je pridružila leta 2007 ter tako zapolnila nehvaležno mesto, ki ga je pred njo zasedala karizmatična Nina. "Imam pripadnike, ki prisegajo, da je Tabu danes še boljši, na drugi strani pa stojijo nesramneži, ki pravijo, da sem ošabna in zlovešča. Če ne bi verjela v to, da se zgodba lahko nadaljuje, bi se odločila drugače," odgovarja. Več o prihajajoči plošči, že peti po vrsti, njenem odsevu v ogledalu slave, korakanju enih in istih dinozavrov po slovenski glasbeni sceni ter prepovedanih sadežih, ki so jo premamili, si preberite v nadaljevanju.

Na spletni strani imate zapisano, da se od leta 2007 Tina piše Tabu. Citiram: "Dokazuje se kot edinstvena vokalistka, frontmanka, tekstopiska, učiteljica petja in prijateljica." Kako bi strnili dogajanje zadnjih petih let? Življenje se mi je konkretno spremenilo. Kar zadeva Tabu, sem šele zdaj videla, da so se začele dogajati stvari, ki se v bendu morajo dogajati. Ko je Nina odšla – nadomestila sem jo jaz – je bilo treba čim prej nekaj narediti, javnosti je bilo treba dokazati, da Tabuji še migajo. Šli smo v studio in posneli ploščo. Ne morem reči, da je bilo vse skupaj na silo, saj je nastala super plošča. Lahko povem samo to, da bo prihajajoči izdelek precej drugačen, saj smo drug drugemu zlezli pod kožo, precej bolj si gremo na živce, skratka dogaja se malo več tistih stvari, ki se nato poznajo tudi v glasbi.

Oboževalci vaše predhodnice, divje in energične Nine, so živeli v strahu, da vam bodo frontmanovski škornji preveliki. Dandanes vam postajajo že nekoliko pretesni ... Mnenja so različna. Imam pripadnike, ki prisegajo, da je Tabu danes še boljši, na drugi strani pa stojijo nesramneži, ki pravijo, da sem ošabna in zlovešča. Če ne bi verjela v stvar, če ne bi verjela vase in v to, da spadamo skupaj, da se zgodba lahko nadaljuje, bi se odločila drugače.

Kje se je Tina potikala pred Tabuji? Pred Tabuji je Tina ravno stopila na mesto frontmanke skupine Ultra, ta pot nadaljuje s pomočjo moje prijateljice. Pred tem sem pela večinoma spremljevalne vokale, to je bilo vedno moj interes in užitek. Danes to precej pogrešam.

Ko čevelj škorenj rata, ne pozna ne sestre ne brata. Prepoznavnost, uspeh in slava radi dodajo kanček prevzetnosti, nadutosti. Kakšen je vaš odsev v ogledalu slave? To bi bolje povedali ljudje, ki me spremljajo. Sama sem mnenja, da se nisem nič preveč spremenila, le toliko, kot se vsak z leti in s stvarmi, ki se mu dogajajo. To je bil tudi velik dejavnik za odločitev za sodelovanje s Tabuji. Ljudi iz teh krogov sem poznala že prej in slava je tisto, o čemer vsi tarnamo. Smo na očeh vsem, še najbolj v internetnih medijih, kjer si dajo ljudje duška in so pametni za psevdonimi ali pravimi imeni. Redkokateri izmed njih pa bi verjetno imel toliko poguma, da bi stopil do mene in mi v obraz povedal tisto, kar trosi po forumih.

Vaša besedila, glasba in odrski nastop so osrednji elementi komunikacije z občinstvom. Bi preživeli nastop, če bi publika ostala popolnoma hladna?
 Preživela bi ga zagotovo (smeh). Igrali smo pred 15 tisoč ljudmi in tudi pred samo 15 ljudmi. Nazadnje, ko sem nam je to zgodilo, sem občutila samo še dodatni zagon, da pokažemo, da količina ljudi ne igra nikakršne vloge. Nekaj takšnega se nam je zgodilo pred kratkim v Celju, nastop je bil izreden, sama sem bila še bolj "našponana". Sicer pa se ni nikoli zgodilo, da ne bi dobili nikakršnega odziva.

Zadnje dejanje skupine je Romanje, glasbena simbioza z legendarnim Andrejem Šifrerjem. Ideja je prišla (dobesedno) izpod odeje ... Lansko leto je skupaj z družino obiskal naš koncert v Bitnjah in bil popolnoma navdušen. Povedal nam je, da se loteva nove plošče ter da nas bi rad povabil zraven. Preposlušali smo komade, malce težko smo se uskladili, odločitev je namreč padla šele po preigravanju. Nekateri nas obsojajo, češ da res ne potrebujemo duetov. Andrej Šifrer ima pomembno mesto v slovenski glasbi, sodelovanje si štejemo v čast. Naš kitarist Maco se je igranja kitare naučil prav ob njegovih komadih.

Slovenski glasbeni želodec je dokaj majhen, prepogosti koncertni odmerki lahko povzročijo nezaželene stranske učinke. Vas majhnost kdaj utesnjuje, celo omejuje? Velikokrat menim, da v določenih krajih nastopamo prepogosto, da se nas bodo ljudje prenajedli. No, mnenja so seveda različna, tako da igramo, kolikokrat pač igramo. Slovenija še ni pretesna. Če ne bi igrala pri Tabujih, ne bi nikoli videla vseh teh majhnih krajev, vasic, vseh teh ljudi, ki so nas veseli in si dajo duška z nami. Za zdaj se še ne bomo ustavljali.

Slovenska glasbena scena postaja podobna politični; pri koritu gledamo že desetletja ene in iste obraze. Kaj je po tvojem razlog za porodne krče novih bendov, t. i. mladeži? Scena je res ista že dolgo, tudi Tabuji so konec koncev tukaj že 15 let, da ne govorimo o vseh preostalih. Vedno sem tista, ki spodbujam, objavljam stvari, vabim ljudi na koncerte poslušat neznane bende. Dejstvo je, da so nekateri res super in bi jim rada pomagala, da prevetrijo sceno.

Če smo ljudje rumenjak, človeštvo beljak, večplastne lupine pa število naših tabujev, katere izmed njih bi najraje razbila? Veliko je stvari, pred katerimi si ljudje zatiskajo oči. Tabujev ne bom naštevala, saj je javnosti jasno, kaj se v resnici dogaja. Prav zaradi tega smo tukaj mi, da malo dregamo, da potrkamo na zavest ljudi, da nekaj spremenimo.

Kaj meniš o stanju na slovenskih radijskih postajah, ki dnevno ne menjajo zmagoslavnega konja? Slovenske popevke zajahajo le v nočnem času. To je grozno, vendar je takšno dejstvo. Temu botruje veliko stvari; od menija za predvajanje komadov do društev, ki zastopajo avtorske pravice. Vse skupaj je odraz sveta, vsega, kar se ta trenutek dogaja. Ni novih dobrih stvari, samo še copy-paste. Sicer nisem prava oseba, da se jezim zaradi teh stvari, saj Tabuje vrtijo tudi v dnevnem času.

Govori se, da ste v Mostarju posneli osnovo za štiri nove komade. Kakšen je glasbeni recept za prihajajočo ploščo? Recept je, da se delajo stvari malce bolj počasi, da ne rinemo z glavo skozi zid. Posneli smo bas in boben za štiri komade, nadaljujemo v Ljubljani, sama sem morala končati besedila, prav tako Izi. Delo bomo končali pri Žaretu Paku, nato posneli še štiri komade, potem pa stvar počasi izdali. O datumih še ne bi govorila, saj smo si zadali veliko nalog. Postavljanje časovnih okvirjev pomeni le še dodatni pritisk.

Če damo glasbo na stran, kaj vam še zapolnjuje vsakdan? Glasba. Zadnje čase imam priklopljen ojačevalec, kitaro nažigam neprekinjeno. Sicer pa mi prosti čas zapolnjujejo knjige, kolegi, druženje, debate, lepo vreme, narava, živali. Vsak dan si poskušam oblikovati po svojem okusu.

Zapeljiva je skušnjava, lačno te premami spet in spet. Kolikokrat ste že ugriznili v prepovedani sadež? Kateri izmed njih je bil najslajši, kateri najbolj grenak? V rokenrolu vidiš marsikaj, mogoče je celo to tisti grenak sadež. Vidiš, kaj vse se v resnici dogaja, vidiš, kako iluzionistično si prej gledal na stvari – pa naj bodo to fantje, punce ali zveze. Zapeljiva skušnjava te postavi na preizkušnjo, premamila te ne bo le, če si trden in stoodstoten, sicer pa kaj kmalu dobiš podatek, da počneš napačno stvar.

Rada se sprehajaš po svojevrstnih, edinstvenih in ekstravagantnih modnih poteh. Če obleka naredi človeka, lahko rečemo, da si dekle tisočerih značajev ... Res je. Na odru nimam nikoli oblečene iste stvari. Zadnje čase imam na voljo izdelke prijateljev oblikovalcev, ki mi z veseljem zašijejo obleko, da jim naredim reklamo, da tudi nekaj kupim od njih. Mogoče me boste pa čez leto gledali na koncertih samo še v kakem pajacu (smeh).

Pred nekaj dnevi ste nastopili na najbolj seksi festivalu v Sloveniji. Kako ste doživljali privlačnost Schengenfesta? Bilo je seksi, vroče, luštno. Sama sem si dala kar malce preveč duška, tako da sem bila danes še čisto uboga. Najbolj so me prepričali Parov Stelar, zvok in nastop je bil izreden. Res je, da si greš po dveh urah takšne glasbe v tišino odpret kakšno pivo, saj se stvari precej ponavljajo. Izredni so bile tudi Majke in Dan D, medtem ko me skupina Kaiser Chiefs nekako ni prepričala.

Prvinski, nekoliko punčkasti nastop je nadomestila energična, celo malce agresivna odrska zver. Kako se je skozi leta razvijala vaša odrska identiteta? Pred očmi javnosti. Razvijala sem se sproti in vsi so me imeli možnost gledati, ocenjevati, obsojati. Punčka, ki je trenutno bolj jezna kot zaljubljena v svet, bi kričala, delala rokerske komade, ne pocukranih, ljubezenskih. Sicer ne vem, ali je dobro posiljevati ljudi s čim in stresati jezo na tak način. Konec koncev imamo vsi radi, da nas nekdo spomni, da je svet lep tudi, če prideš iz službe ob petih popoldne, moraš nato ob šestih k babici po tamalo, ki je nič ne vidiš. Svet je postal tak, da če nisi karierist, nisi cenjen. Sama tega nimam namena početi, svoje življenje hočem živeti tako, kot mi tisti trenutek najbolj ugaja, ustreza.

Vaša vloga sodnice v resničnostnem šovu nacionalke je bila deležna številnih kritik. Na seznamu očitkov smo zasledili nadutost, neumestnost in neprofesionalnost. Kakšen je vaš odgovor? Za oddajo sem se odločila zaradi izziva, da malo preizkusim sebe. Za seboj imam pet let izkušenj in sem mogoče našla mesto na tem planetu. Poleg tega sem želela videti dogajanje na televiziji, organizacijo oddaje. Tretja stvar je bila, da nekaj izkušenj imam, učila sem petje in ljudje so bili zadovoljni. Niti slučajno nisem vedela, kaj me zares čaka, še enkrat tega ne bi počela, saj je bila izkušnja dovolj bogata. Na komentarje nimam namena odgovarjati. Poskušala sem biti takšna, kot sem, izjemno neposredna, saj mislim, da z olepševanjem stvari ne prideš nikamor. Treba jim je pogledati naravnost v oči in jih ugrizniti za vrat.

Meniš, da je življenje oder, na katerem smo prisiljeni igrati različne vloge? Igrali naj bi svojo vlogo, vendar se v tej vlogi običajno ne najdemo. Živimo po enem sistemu, ki velja še toliko in toliko let. Gremo v šolo, nato se je treba odločiti za srednjo šolo, nato greš študirat, sicer ostaneš ničla. Pri 14 letih nisem imela pojma, kaj bi rada počela. Zaradi dejstva, da sem imela doma sestro, ki je šla takoj po šoli delat, kar jo je skrajno jezilo, sem zamenjala tri fakse. Malce sem zabluzila, zdaj pa v Sežani končujem šolo za oblikovanje kamna, ko diplomiram, bom inženir oblikovanja. Očitno sem človek, ki se mora glasno izražati, in nabijanje dleta v kamen je precej sproščujoče, lahko narediš nekaj lepega in to celo prodaš za kak denar.