Prijateljstvo na hudi preizkušnji

Še več, uro in pol trajajoča predstava me je s svojo neposrednostjo, preračunljivostjo, krutostjo, nemirnostjo, izbruhi čustvenosti in krvoločnim humorjem neprizanesljivo oklofutala in mi ni pustila svobodno zadihati do samega konca. Morda se vam bo to zdelo preveč kruto, a prav to je naloga tako zverinskega besedila, "olupljenega do samih kosti". Trije nekdanji prijatelji iz otroštva se zaradi pomembnega naznanila ponovno snidejo v zakajenem lokalu ob mizi za biljard in ogromni količini pijače. Mačistični Vlado, Drago, ki ima rad fante, in Darko, ki dejansko ne ve, kaj bi sam s sabo, so vsakdanji liki, s katerimi se usoda kruto poigra. Sprva prijetno druženje ob "snifu" in "alkotu" preraste v sprevrženo, perverzno igro podtikanj in odkrivanj okostnjakov v omarah. Noč bi se lahko končala povsem normalno, z jutranjim mačkom, a kaj ko se življenja trojice prepletajo bolj, kot bi sami hoteli. Vsebine pomembnega naznanila ne izvemo do skoraj samega konca predstave, ko pa postane znana, je pomembna za tragičen razplet zgodbe.

Vlado, ki ga je res doživeto odigral najnovejši član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega Sebastian Cavazza, je prototip pravega moškega, pa še predstavnik zakona za povrh. Najverjetneje bi ga najbolje označila poved, ki se mu tako poda: "Dec ni dec, če nima sto kil in petsto evrov v žepu!" Vsaj on tako misli. Je prostaški, krut in nasilen. Za dosego svojih ciljev gre prek trupel. Je egoistični prasec, pizda, ki misli samo nase in so mu ženske le posteljna razvada. S svojim nekulturnim izražanjem, klevetanjem in preklinjanjem tepta šibkejše od sebe (v tem primeru Darka). Je človek, ki misli, da "drži boga za jajca", dejansko pa je izgubljena duša, ki tava med sebi podobnimi. Za nastopaško in burkaško fasado se namreč skriva človek, vreden usmiljenja. Ko mu Darko grozi s pištolo, ko zre smrti v oči, to usmiljenje izbruhne v enem samem žalostnem pogledu, ko prosi za življenje. In prav ta njegova zmožnost kameleonske preobrazbe, ko z lahkotnostjo krmari med tiranstvom in pohlevnostjo, je zame vrlina izvrstnega igralca. S svojo neverjetno karizmo in preciznim igralskim talentom je Cavazza poskrbel, da je Vlado tip, v katerega se v trenutku zaljubiš, a ga zelo kmalu zasovražiš do obisti.

Ljubi in sovraži ga tudi njegov prijatelj, metro- in homoseksualec Drago, ki ga je Gašper Tič z natančno odmerjenimi koketnimi in nekoliko ženstvenimi kretnjami ter humornimi dovtipi oblikoval v izredno privlačen in občinstvu ljub lik. Ne samo, da je s hudomušnimi izjavami poskrbel za salve smeha med gledalci, njegov Drago je namreč tudi edini glas razuma na bojišču eksplozivnega moškega egotripa. Njegov prikaz stereotipnega modernega geja je izvrstna odrska stvaritev, ki je človek zlahka ne pozabi. Zaradi svoje prekipevajoče energije je dežurni norček, vedno v središču dogajanja, zna se pošaliti na svoj in tuj račun – na življenje gleda skozi neusahljiv vir šal o moških in ženskih spolovilih ter seksu na splošno –, obenem pa je tudi izjemno srčen in čustven človek. Zdi se mi, da je v trenutku, ko je začel pripovedovati o tem, kako je spoznal ljubezen svojega življenja (kar je med geji dan danes precejšnja redkost) in kako mu to, da ga preteklost njegovega partnerja, ki se je prodajal, niti malo ne moti, prav vsakemu gledalcu v dvorani zastal dih. Resnični užitek je bilo spremljati vrhunsko igro tega igralca.

Kot tudi dovršeno igro tretjega protagonista "medvedjega cirkusa", Gregorja Grudna. Grudnov Darko je na prvi pogled nebogljen poba, najšibkejši od treh mušketirjev. Sprva se neučinkovito brani pred Vladovimi besednimi napadi in mu ne zna nasprotovati. A zaradi velike količine zaužitega alkohola mu zavore postopoma popustijo in jeza, ki se nabira v njem, eksplozivno izbruhne v vrhunec, ki ne prinese nič dobrega. Žal znani moto naših mušketirjev "vsi za enega, eden za vse" med prekrokano nočjo izgubi svojo moč in nekoč trdne prijateljske vezi se v trenutku pretrgajo. Grudnov postopen razvoj iz slabiča v tragičnega junaka je izziv, ki ga opravi z odliko. Podoba njegovega spačenega obraza ob spoznanju, da je s pritiskom na sprožilec nabite pištole kruto končal življenje nedolžne osebe, je vsaj pri meni vzbudila gnus in sočutje obenem. Užitek.

Da pa boj treh našopirjenih petelinov le ne bi bil prevelik "napetostni" zalogaj, občasno poskrbijo umirjene, skoraj lirične žalostne zgodbe natakarice Maše v podobi Petre Veber Rojnik. V zamolkli belini edinega reflektorja, ki obsije njeno podobo, sedečo na robu biljardne mize, s kavo in "čikom" v roki, nas Veber Rojnikova z zasanjanim pogledom in izbranimi trenutki tišine popelje skozi prigode svojih sosedov in gostov lokala, v katerem je zaposlena. Njena igra je nežna in krhka, celo ranljiva. Morda so bili trenutki umirjenosti med njenim pripovedovanjem sprva nekoliko vsiljivi, saj so "grobo" posegli v tekočo pripoved, nato pa so se izkazali za več kot dobrodošle, bili so kot zatišje pred nevihto. Žal pa brezumno Darkovo dejanje prehitro konča njeno mlado življenje. Samo želim si lahko še več takšnih magičnih trenutkov v karieri te nadarjene igralke.

Toplo priporočam ogled te male igre epskih razsežnosti, ki govori o izgubljenem prijateljstvu, čustveni nestabilnosti in človeški izprijenosti. Več si ljubitelji gledališča niti ne morejo želeti.