Od nacionalne h globalni kulturni politiki

Beneški bienale se je predvsem v 20. stoletju razvil v enega najprestižnejših mednarodnih dogodkov iz sveta likovne umetnosti. V prejšnjem stoletju je Beneški bienale predstavljal priložnost za promocijo nacionalne umetnosti in kulture in nacionalnih kritiških in muzeoloških elit, v tem stoletju pa se vzporedno s pešanjem moči in pomena nacionalnih držav, predvsem skozi kršitve ustaljenih hierarhij in splošno sprejetih načel, vse bolj problematizira kulturna politika nacionalnih paviljonov. Te kršitve se kažejo predvsem v poskusih ignoriranja nacionalnega porekla kuratorjev in umetnikov, ki predstavljajo oziroma se predstavljajo v nacionalnih paviljonih. Kuratorica enega najodmevnejših projektov letošnjega bienala, ki ga je v češkem in slovaškem paviljonu ustvaril slovaški umetnik Roman Ondak, je bila na primer Avstrijka Kathrin Rhomberg, ki je bila tudi ena od kuratoric Manifeste 3 v Ljubljani leta 2000. V nemškem paviljonu pa je na primer nemški kurator Nicolaus Schafhausen predstavil angleškega umetnika Liama Gilicka, ki živi med Londonom, New Yorkom in Berlinom. Posebej izpostavljena v tem trendu sta bila gotovo danski in nordijski paviljon, v katerem kot kuratorja in "režiserja" nastopata znani norveško-danski umetniški duo Elmgreen&Dragset, ter povsem novi paviljon Združenih arabskih emiratov, katerega kustos je bil Tirdad Zolghadr, sicer po poreklu Iranec, živeč med Londonom in Berlinom. Kljub temu da se zdi ta trend preseganja nacionalnih kulturnih politik povsem logičen in dolgo pričakovan premik k bolj odprti mednarodni ali celo globalni kulturni politiki, pa poznavanje zakulisnih iger, ki potekajo v ozadju takšnih mega prireditev, ne podpira iluzij o večji dostopnosti do sodelovanja v teh prireditvah in večji demokratičnosti glede pravil igre vključevanja umetnikov kot tudi kustosov, ki bi se radi potegovali za tako ekskluzivno priložnost. Kljub temu da novi trendi očitno razbijajo stare hierarhične modele, odnose in vloge (še posebej so opazne menjave vlog med kuratorji in umetniki), pa novi, globalni model ni manj hierarhičen in elitističen kot predhodni nacionalni, saj podrobnejše poznavanje notranjih razmerij kaže na to, da se vse večja moč tudi v umetnosti, tako kot v ekonomiji, koncentrira v rokah vse manjšega števila izbranih in notranje koordiniranih elit.