Obujanje preteklosti je lahko nevarno, …

Sentimentalna starca Byron in Ames, prijatelja iz mladosti, se na Amesovo pobudo (bolj klic na pomoč) neke vroče avgustovske noči po več letih ponovno snideta na verandi Amesove odmaknjene koče na podeželju. Ob tekočem srkanju bourbona agresivno zagovarjata vsak svojo različico iste preteklosti. Na videz nepomembno, na čase absurdno kramljanje tik pred popolnim Luninim mrkom sproži tok dogodkov, ki njuno prijateljstvo, ljubezen in prikrito rivalstvo postavi na preizkušnjo.

Opojni hlapi sladkobnega alkohola postopno sprostijo vse zavore in pogovor, ki sprva zadeva (le) Amesovo nezvestobo, spominjanje na Amesovo poročno noč, srečanje z znanim pevcem Rogerjem Millerjem, znanstveno-poljudna dognanja o Luninem mrku …, to, kar bi Američani označili za "small talk", ob silovitem strelu pištole v gluho noč ubere drugačno pot. Amesovi nenadzorovani izbruhi jeze in ljubosumja odprejo Pandorino skrinjico, iz omare obeh protagonistov padejo številni okostnjaki in samo en nepremišljen "trd prijem" zgodbo skorajda pripelje do tragičnega konca.

Moška pač nista več mladeniča in Amesov napad na Byrona ni brez posledic. A fizična bolečina v prsih ni nič v primerjavi s srčno bolečino, ki tare Byrona, ko Amesu zaupa, da neznosno trpi ob izgubi svoje drage soproge. Amesovo "narcisoidno" izpostavljanje njegovih problemov in njegove nebuloze niso več pomembne, velja le iskrena, trpeča Byronova izpoved, ki gledalcu odpre vrata v žalostni svet osamljenosti in izoliranosti, dveh "stanj", ki pa sta obema moškima tako blizu, tako znani.

Uprizoritev igre v ljubljanski SNG Drama je po zaslugi Iva Bana v vlogi Byrona in Borisa Cavazze v vlogi Amesa kljub svoji statičnosti in umirjenosti (protislovno) izjemno živa in poskočna (k temu pripomoreta tudi dva dramaturška "krika" – strel in pretep). Hudomušno dialoško barvitost prekinjajo občasni melanholični monološki spevi, ki predstavo samo še dodatno obogatijo. Zdi se, da se Ban in Cavazza v koži svojih likov počutita izjemno. Oba sta postregla s prepričljivo, suvereno in natančno igro, ki je od njiju zahtevala paleto raznovrstnih občutij: od uvodne "pristne" zdolgočasenosti in "mrtvih" pogledov nekam v neznano do trenutkov žalosti, napetosti in strahu, tudi norosti.

Shepard je z Luninimi menami postavil spomenik čustvom, odnosom in nebesnemu telesu. Lunin mrk je presunljiva prispodoba minljivosti in mrakobnosti, v kateri se vsaj enkrat v svojem življenju znajde sleherna človeška duša.

Ko in če boste leta 2014 – šele takrat nas bo vesolje ponovno razveselilo s popolnim Luninim mrkom – zrli v nebo in se čudili igri narave, se spomnite dveh osamljenih starcev, objetih pod odejo, kako po razgaljenju duš in boju s strahovi strmita v Luno. Takrat boste spoznali, da v vsej svoji majhnosti niste sami, da imate prijatelje in da imeti prijatelje pomeni imeti veselje do življenja, pomeni živeti življenje. Tako sem se vsaj sam počutil po ogledu Luninih men … s prijateljico ob strani.