Ob stoletnici rojstva Gabrijela Stupice

Kot je za STA povedala kustosinja Martina Vovk, ponuja obletnica primerno priložnost za zaokrožen pregled in predstavitev njegovega opusa. Četudi je Gabrijel Stupica že za časa življenja kot eden od najbolj priznanih umetnikov v slovenskem in nekdanjem jugoslovanskem prostoru veliko razstavljal, njegov opus še ni doživel celovite in zaokrožene študijske predstavitve v nacionalni muzejski ustanovi, kar je cilj razstave, ki jo pripravljajo, je pojasnila Vovkova. Razstava, ki jo bodo odprli konec leta, bo po njenih besedah zastavljena kot sistematična in izčrpna predstavitev umetnikovega slikarskega dela. Organizirana bo kronološko in po tematskih sklopih, zastopani pa bodo tudi različni načini pristopa k slikarskemu mediju, ki jih je Stupica izmojstril do vrhunske stopnje - slikarstvo, grafika, risba na papir.

Priložnost za kritično oceno

Razstava po besedah Vovkove pomeni tudi priložnost za novo kritično oceno in interpretacijo deleža Stupičevega slikarstva ter njegovega mesta med velikani slovenske moderne umetnosti. Pospremil jo bo katalog, v katerega bodo študije prispevali priznani pisci o slovenskem modernističnem in sodobnem slikarstvu. Razstava bo odprta do junija 2014.

Gabrijel Stupica velja, poleg Marija Preglja, za eno najpomembnejših osebnosti slovenskega povojnega slikarstva. V svojem opusu je ustvaril izrazito vrhunsko in subjektivno introvertirano raziskavo postulatov modernega figuralnega intimizma. Njegov slikarski izraz predstavlja sklenjeno in do skrajnosti izmojstreno umetniško pot.

Stupica je ustvarjal z iskreno zavestjo o veličini evropskega slikarstva, o njegovem zgodovinskemu zaledju in kontekstu. Ustvarjanje v slikarstvu je bilo zanj stvar osebne in življenjske izbire, pravzaprav vprašanje eksistencialne nuje. Skozi lastno prevrednotenje in preseganje vseh zunanjih formalnih kompetenc realističnega slikarstva je ustvaril izjemen in z ničemer primerljiv subjektiven slikarski svet, vsebinsko zaznamovan s tesnobno, neprebojnostjo in nedoumljivostjo zasebne, intimne ikonografije. V okviru slovenskega, pa tudi sočasnega evropskega slikarstva je po besedah Vovkove s tem ustvaril opus, ki sodi med vrhunce slikarstva modernizma 20. stoletja.

Na ogled bo okoli 200 del

Moderna galerija si bo za razstavo, skupaj bo na ogled okoli 200 del, umetnine izposodila pri domačih in tujih institucijah ter zasebnih lastnikih. Razstavo bodo pripravili tudi v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran in Umetnostno galerijo Maribor, kjer bo po predstavitvi v Moderni galeriji tudi na ogled.

Gabrijel Stupica se je rodil 21. marca 1913 v Dražgošah. Na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu je dve leti študiral risanje in tri leta slikarstvo. Bil je ustanovitelj Grupe 69. Med letoma 1946 in 1977 je bil redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med njimi leta 1981 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 19. decembra 1990 v Ljubljani.

Na njegova zgodnja dela sta vplivala zamolkla barvitost sočasnega hrvaškega slikarstva ter zanimanje za tradicijo klasične umetnosti. V t.i. temnem obdobju je opustil način realističnega upodabljanja in z močnim poenostavljanjem dosegel v svojih intimističnih motivih posebno čustveno intenzivnost. V drugi polovici 50. let minulega stoletja so postale njegove barve svetlejše, motivno so ga zanimale branjevke, lastni atelje, mize z igračami in drugimi vsakdanjimi predmeti ter lik deklice - hčerke.

V 60. letih se je začelo najpomembnejše obdobje belih slik, ki slogovno in vsebinsko pripadajo estetiki evropske eksistencialistične figuralike in t.i. art bruta. Motive je oblikoval z značilno otroško risbo in s prvinami kolaža.

Leta 1994 so bila njegova dela izbrana za razstavo Europa, Europa v Bonnu, najpomembnejšo predstavitev srednje- in vzhodnoevropske umetnosti 20. stoletja.

V Moderni galeriji Ljubljana so marca 2002 pripravili razstavo z naslovom Gabrijel Stupica: Atelje, ki je združila okrog 40 umetnikovih del. Največ je bilo risb in slik, pa tudi nekaj grafik, vse so nastale od sredine 70. let dalje in so sodile v zbirko Moderne galerije.

Gabrijel Stupica je bil človek, ki ni želel biti odvisen od zunanjega sveta in se zato nanj ni navezal. Stik s samim seboj je najlažje našel v svojem ateljeju - skrivnostnem prostoru, kamor so vstopali le redki izbranci. Tu je v tišini in zbranosti razmišljal, slikal in predvsem neprestano risal, saj je s pomočjo risbe počasi in trudoma snoval svoja slikarska dela. Te drobne umetnine so po svoji izpovedni moči in tehnični virtuoznosti v večini primerov enakovredne slikam. Danes jih dojemamo kot samostojna umetniška dela, pa čeprav jih avtor sam ni imel za zaključene celote in jih tudi ni razstavljal, je tedaj ob razstavi zapisala kustosnija Helena Pogačnik Grobelšek.