Nove in stare vrednote na 19. Ex Pontu

Družbena aktualnost in globalne teme na vsebinski osi politika, vera in družina so bile za edicije festivala Ex Ponto značilne za obdobje od 2007 do 2009. Ukvarjali so se s konteksti, ki določajo posameznika in oblikujejo ter usmerjajo njegovo razmišljanje. Zato je bilo skoraj logično, da so se v naslednjem tematskem festivalskem obdobjem, ki traja od leta 2010 in se bo končalo prihodnje leto, še bolj posvetili posamezniku. Tokrat temam, ki prihajajo iz notranjosti in se obračajo k vprašanjem iskanja identitet, začetkom in koncem, kar je bila tematska nit lanskoletnega festivala.

Vsebinska os, okoli katere se bo stekal letošnji 19. Ex Ponto, ki bo potekal med 14. in 23. septembrom na različnih lokacijah, gostil pa bo 14 predstav iz Slovenije, Rusije, Madžarske, Hrvaške, Srbije, Črne gore, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Francije, Italije, Portugalske in Švedske, pa je zaokrožena pod naslovom Nove ali stare vrednote?

V festivalskem programu bo kar nekaj tudi slovenskih premier. Med njimi predstava avtorice Bare Kolenc Metamorfoze 2: Sulmona, Also sprach Cage Vlada G. Repnika, Vzklik za človečanstvo režiserke Renate Vidič, Platforma Šift Teater II avtorjev Barbare Novakovič, Bare Kolenc in Ateja Tutte in Proslava ob 60-letnici izida prve številke Tribune avtorjev Jurija Smrketa, Roberta Bobniča, Aneja Korsike in Zale Sajko.

Poziv k skupnosti in slavljenje umetnosti

Predstava Vzklik za človečanstvo je nastala na podlagi Kosovelove poezije in proze, predvsem družbeno kritične in angažirane. V središču uprizoritve je človek, umetnik, umetnost, Evropa in Slovenija. Predstava je zgrajena kot proslava, ki slavi človeka in umetnika ter umetnost kot nujno za preživetje posameznika. "Človek je v današnjem času le potrošno blago, sredstvo za doseganje ciljev kapitalizma in demokracije. Njegova pozicije je podobna, kot je bila v Kosovelovem času," je na tiskovni konferenci povedala ena od ustvarjalk predstave režiserka Renata Vidič. V Vzkliku za človečanstvo je v ospredje postavljen pomen kolektiva in ne posameznikov jaz, predstava je poziv k vlogi skupnosti, zato temu odgovarja tudi ustvarjalni proces, ki temelji na kolektivnem gledališču enakovrednega avtorstva, kjer imajo svojo performativno vlogo tudi dramaturginja, scenograf in drugi vpleteni v nastajanje odrskega dela, ki kaže svet, kakršnega si je zamislil tudi mladi Srečko Kosovel in za katerega so se ustvarjalci pripravljeni boriti.

Predpremiero bo predstava doživela v Črni gori v okviru predfestivalskega programa, 24-urnega mednarodnega multimedijskega ambientalnega projekta Kamp Ernesto Che Guevara – Sla po življenju, ki bo 8. in 9. septembra. Na južnem obronku planote Lovćen, Konjsko, kamor bo festival Ex Ponto iz Ljubljane organiziral tudi avtobusni prevoz, se bodo zvrstili tudi gverilsko usposabljanje, moralno-politično usposabljanje, kulturno-umetniški program, umetniška akcija Art orientacija, internetni radio Če.Ge ...

Kot je govoril Cage Pod scenarij in režijo predstave Also sprach Cage se je podpisal Vlado G. Repnik, v živo na odru pa nastopata Ingrid Berger Myhre in Martina Ruhsam. Gre za delo, ki prehaja med različnimi mediji in s tem spreminja svoja performativna sredstva. Od filma, plesa, pesmi, do govora, s katerim se tudi konča. Avtor za predstavo pravi, da je "težko opisovati nekaj, kar je zapakirano kot artefakt. Prav tako sam nerad izhajam iz določene teme, besedila in podobno". K temu dodaja, da niti naslov dejansko ne opisuje predstave in da čeprav Caga in njegovega dela ne pozna do potankosti, vseeno čuti, da ima z njim nekaj skupnega. Tako kot imata nekaj skupnega tudi predstava in tisto Cagovo besedilo, ki se začenja takole: "Nimam kaj povedati in to tudi povem. Tu sem in nimam kaj povedati. Če so med vami taki, ki bi radi nekam prišli, lahko kadarkoli odidejo. Naša poezija je sedaj spoznanje, da ničesar ne posredujem. Potemtakem je vse radost (ker je ne posedujemo), zato se nam ni treba bati izgube. /.../"

Čeprav tudi citirano besedilo ni neposredno povezano s predstavo, pa njen avtor pravi, da jo dobro opisuje. Ali kot so med drugim zapisali v predstavitvenem besedilu predstave, ki parafrizira omenjen Cagov zapis: "Drago občinstvo, dragi gledalci, vidim kopno, toda ne obstaja način, da bi spali hitreje, ne obstaja način, ki bi ukinil čas žalovanja, ne obstaja način, ki bi pospešil nosečnost, ne obstaja način hoje s klikanjem miške. Ideje so ena stvar, kar se zgodi, pa je nekaj drugega. Čustva – ljubezen, radost, junaštvo, čudež, spokojnost, strah, jeza, obžalovanje, gnus – so v občinstvu. V temi so vse mačke črne. Vsak ima najboljši sedež."

"Naša generacija je ostala brez kakršnegakoli večjega projekta" Avtorji predstave Proslava ob 60-letnici izida prve številke Tribune, v kateri je za formo prav tako izbrana proslava in koncept slavljenja, so Jurij Smrke, Robert Bobnič, Anej Korsika in Zala Sajko. Objekt proslave so 80. leta prejšnjega stoletja, čar družbenega vrenja, čas punka in ekoloških gibanj, je na tiskovni konferenci izhodišča uprizoritvi predstavila soavtorica predstave Zala Sajko. "Podoba, ki se plete okoli Tribune, je podoba osamosvojiteljskega medija. Enega od stebrov demokratizacije, ki je v osemdesetih kljub poskusom cenzure načel resnico socializma in naredil prve korake proti samostojni Sloveniji," so med drugim zapisali o predstavi.

"Osemdeseta leta so čas Tribune, osamosvojitve Slovenije in družbenih gibanj. Naša generacija, ki je sledila tem desetletjem, pa je ostala brez kakršnegakoli večjega projekta," je k predstavitvi odrskega dela še dodal Jurij Smrke, prav tako tudi to, da so se v tem kontekstu posvetili tudi prerezu prepletanja nacionalnih sil in alternativnih pogledov. Tako tribuna kot osemdeseta so bila na nek način "ukleščena in kastrirana znotraj primeža večnega toka nacionalne zgodovine," so še zapisali avtorji.

Čas, ko se želja še ni izstrelila v večno nezadovoljeno kroženje Predstava Bare Kolenc Metamorfoze 2°: Sulmona je druga v seriji petih predstav Metamorfoze 1–5°, ki se navdihuje v Ovidijevi zgodbi Štiri dobe človeštva. Trije umetniki se v najemniškem stanovanju soočajo s tekom praznega časa. Ni dela. Ni denarja. Najemnine so visoke. Ostale so jim sanje o izgubljenem raju, postopanje in lovljenje muh. Kaj se zgodi v tej raztegnjenosti časa? Ali praznina sproža ustvarjalnost, ki se izlije v osvobojenosti od materialnih koristi in tovrstnih ciljev, ali pa ne sproži ničesar in odpira le prostor niča, vegetacije, teka v prazno?

Trilogija Šift teatra Šift teater II je platforma, ki v kontekstu gledališkega jezika raziskuje svojo bit v raznolikosti čutov (od fizičnega do plesnega in vizualnega gledališča). Projekt Source Image, ki je eden od treh delov omenjene platforme, tematizira podobo in podaja sporočilo skozi vizualno, predstava Knjižnica pisem beleži prostor in ponuja možnosti novih branj sodobnih struktur. Predavanje, performans in instalacije Zgodovinjenje pa preizprašuje proces dokumentiranja. Pod koncept Šift teatra se podpisujejo Barbara Novakovič, Bara Kolenc in Anej Tutta.

Nekaj utrinkov iz mednarodne festivalske bire V festivalskem naboru tujih uprizoritev bodo med drugimi tudi predstava Micro francoskega režiserja in koreografa Pierra Rigala. Fizični koncert je navdahnjen z rock ikonami 20. stoletja. Gre za izkušnjo, ki prehaja meje med rockom, poezijo, sodobnim plesom in gledališčem, kjer glasbe več ne slišimo, ampak jo vidimo.

Predstava Moški – ženski / Ženske – moške je tretji del najnovejše trilogije Bacača Sjenki z naslovom O skupnosti. Predstava razdvaja svetove z namenom, da bi se jasneje ugledali in bolje razumeli. V uprizoritvi so razdeljeni nastopajoči, ki so hkrati avtorji, in razdeljeno je občinstvo, vsi sodelujoči se srečujejo s stereotipi o moškem in ženskem ter sodelujejo pri njihovem razkrinkanju. Vsaka izvedba je edinstvena in neponovljiva, pod izhodiščno režijo se podpisujeta Boris Bakal in Katarina Pejović.

Turbo Paradiso, režiserja Andrása Urbána, govori o frustracijah življenja v družbi, ki je zaznamovana z nasiljem in nacionalizmom, raziskuje našo sedanjost in bližnjo prihodnosti. Srbsko-madžarska koprodukcija razpira vprašanja madžarske manjšine v Subotici v Srbiji.

Režiserja Ana Borralho in João Galante sta ustvarila predstavo brez besed, naslovila pa sta jo Mistermissmissmister. Performativni projekt, v portugalski produkciji, temelji na erotičnem imaginariju, preizprašuje asimetrije družbenih identitet, ki določajo moško in žensko, intimno vpisuje v javno, gledalca pa naslavlja kot soustvarjalca, ki določa dinamiko, vrsto in trajanje odnosa z nastopajočimi.

Festival bo sklenila predstava Gorski venec v režiji Diega de Bree. Najslavnejšo in temeljno črnogorsko literarno delo Gorski venec, pesnitev v dramski obliki, je vladika Njegoš napisal leta 1846 na Cetinju. Zasnovan je na zgodovinskih dogodkih v Črni gori v 17. stoletju. Klasično besedilo iz obdobja romantike velja za vrhunsko delo in je bilo skozi zgodovino vir navdiha za marsikatero umetniško delo ter podlaga za številne odrske postavitve. Osnovna tema Gorskega venca je boj za svobodo, pravico in dostojanstvo, s čimer izpostavlja ideale, ki so skupni vsemu človeštvu. De Brea bere Njegoševo delo osebno in sodobno, poudarek daje notranjim in duševnim bojem, vse to pa preliva v čutno umetniško delo.