Muzej Albertina, prostor, kjer se srečujeta zgodovina in sedanjost

Kljubovale so vojnim vihram in obstale kljub srditemu zobu časa.

Ena najbolj znanih takšnih stavb je veličastna neoklasicistična palača Albertina, zgrajena sredi 18. stoletja, natančneje leta 1744. Je ena najbolj edinstvenih kulturnih ustanov, saj opravlja dvojno dolžnost: na eni strani si lahko obiskovalci ogledajo izjemno bogato opremljene sobane njenih nekdanjih prebivalcev, na drugi pa se lahko sprehodijo po skoraj 20.000 kvadratnih metrih razstavnih površin in občudujejo dela največjih svetovnih umetnikov, od impresionistov do sodobnikov.

V veliko čast mi je bilo, da si je direktor Albertine, gospod Klaus Albrecht Schröder, odtrgal nekaj minut dragocenega časa in me popeljal na zanimivo pot od začetkov muzeja pa vse do današnjih dni.

"Zakaj ime Albertina?" sem ga najprej vprašal. "Ime se nanaša na ustanovitelja same zbirke oziroma na datum ustanovitve Albertine. Gre za znan datum v zgodovini, in sicer 4. julij 1776, dan, ko so Združene države Amerike postale neodvisne. Takrat se je vojvoda Saxe-Teschna, Albert, zet avstrijske cesarice Marije Terezije, odločil, da bo začel sestavljati obsežno zbirko umetniških artefaktov. Tega se ni lotil z namenom zabavati svoje prijatelje aristokrate, temveč je želel poučiti, izobraziti ljudi. Zato tudi ni golo naključje, da je za dan začetka muzejske zbirke izbral prav ameriški dan neodvisnosti, saj je z njegovega vidika šlo za obdobje razsvetljenstva.

Vojvoda Albert je bil saksonskega porekla, sin poljskega kralja, rojen v Dresdnu. Zaljubil se je v nadvojvodinjo Marijo Kristino, najbolj ljubljeno hčerko avstrijske cesarice Marije Terezije. Po njuni poroki leta 1765 je monarhinja, absolutna vladarica, Albertu podelila izjemno pomembne naslove – postal je guverner Madžarske, guverner Nizozemske … Tudi zato, ker se je poročil z njeno najljubšo hčerko in ker je imel na razpolago prav vse možnosti, je lahko začel s tem velikim projektom, zbiranjem umetnin." je povedal direktor Albertine.

Največ "povpraševanja" je po Dürerju

Na vprašanje, kaj so glavne znamenitosti muzeja in palače, je gospod Schröder odgovoril, da zagotovo stvaritve, slikarije starih mojstrov. "Gre za neprimerljivo zbirko del vse od Michelangela, Rafaela in Leonarda da Vincija do Casparja Davida Friedricha, Jacquesa-Louisa Davida in Giovannija Battiste Tiepola. Danes muzejska zbirka obsega več kot 20.000 del sodobnih umetnikov: Andyja Warhola, Roberta Rauschenberga, Alexa Katza … Zagotovo pa največ pozornosti pritegnejo, in to je skoraj vedno, dela nemškega slikarja Albrechta Dürerja. Dvajset let po ustanovitvi Albertine, leta 1796, je vojvoda Albert prejel od cesarske knjižnice več kot 350 Dürerjevih mojstrovin. In ta dela so ikone Albertine. Ponosni smo tudi na to, da naša zbirka vključuje 150 del Gustava Klimta, 700 del Oskarja Kokoschke …" ponosno pove.

Leta 2007 je na vrsto prišla preobrazba Albertine. "Najprej smo začeli z restavriranjem t. i. državnih sob. Po kolapsu monarhije in po koncu prve svetovne vojne je leta 1919 palača postala državni muzej. Državne sobe so takrat uporabljali za skladiščenje različnih predmetov, za pisarne, v študijske namene. Ko sem leta 2000 postal direktor Albertine, smo se odločili, da moramo državne sobe prenoviti, na novo opremiti s prvotnim pohištvom in jim povrniti ugled, ki jim je pripadal."

"Želel sem, da ljudje vidijo ves blišč Albertine, takšna kot je nekoč že bila. Leta 2007 smo prejeli zasebno kolekcijo skoraj 300 del impresionistov, od Paula Cezannea in Edgarja Degasa do Pierre-Augustea Renoirja in Pabla Picassoja. Imamo deset Picassojevih slik, okoli dvajset njegovih skulptur in keramik ter številne njegove risbe in skice. Z naraščajočim številom umetnin smo lahko postavili stalne razstave. Vendar pa so obiskovalcem vedno na voljo tudi dve do tri začasne, gostujoče razstave. V tem trenutku je do februarja prihodnje leto na ogled izjemna razstava del Reneja Magrittea. Prihodnje leto bomo razstavili dela sodobnih umetnikov. Del je ogromno in z veseljem jih pokažemo našim obiskovalcem," je dejal.

Kako pa je z vodenjem in delavnicami v muzeju? "Imamo izjemno ambiciozne šolske programe. Na eni strani so tu konvencionalna vodenja skupin po muzeju, ki jih vodijo naši vodniki, po drugi strani pa na različnih delavnicah naše obiskovalce strokovnjaki učijo slikanja, ustvarjanja skic, risb. Imamo tudi fotografske delavnice. Predvsem nas zanimajo mladi, zato imamo v našem programu skoraj 2000 vodenih skupin osnovnošolcev in srednješolcev."

"Louvre ima piramido, mi imamo streho iz titana"

Palača Albertina je pravi dragulj neoklasicizma, ki je v vsej svoji lepoti zažarela prav po koncu obširne prenove. Ena glavnih arhitekturnih odstopanj, a v pozitivni smeri, je spektakularna, 64 metrov dolga moderna streha, izdelana iz titana, ki štrli nad vhodom in že od daleč pozdravi obiskovalce muzeja. Seveda me je zanimalo, kako je do tako radikalne umetniške stvaritve, saj streha to tudi je, prišlo in zakaj. "Ko sem postal direktor Albertine, je bila palača neodkrit zaklad. Že prej sem omenil, da so državne sobe uporabljali v napačne namene, palača je bila v glavnem zaprta, razstavnih površin je bilo manj kot dva tisoč kvadratnih metrov (danes jih je 20.000) …"

"Še ena od pomanjkljivosti je ta, da je palača 12 metrov nad mestno ravnijo. In kako sedaj poenotiti to višinsko razliko? Zdelo se mi je primerno, da Albertino opremimo z novim vhodom. K sodelovanju sem povabil arhitekta Hansa Holleina, ki si je zamislil to več kot 60 metrov dolgo krilo z dvigali in tekočimi stopnicami ter z izgradnjo poskrbel za nemoten dostop do našega muzeja. Krilo je po mojem mnenju izredno močan, ekspresiven kulturni simbol in nekako tudi zaščitni znak sodobne Albertine," je povedal ter se z mojo primerjavo, da je krilo za Albertino to, kar je piramida za pariški Louvre, več kot strinjal.

"Zagotovo. Brez piramide ljudje ne bi vedeli, koliko se je Louvre spremenil na znotraj. Tako je tudi z Albertino. Na zunaj je palača ostala ista, do velikih sprememb je prišlo v notranjosti, do razširitve razstavnih površin, do popolne osvežitve prostorov … Zato smo potrebovali tisto nekaj, kar bi obiskovalcem že od zunaj govorilo, da se je zgodilo nekaj novega. Preden sem nastopil mesto direktorja, je Albertino obiskalo od sedem tisoč do enajst tisoč obiskovalcev letno, danes jih muzej in palačo obišče med 700 tisoč in 800 tisoč."

Izgubljene predmete iz Albertine ponovno odkupujejo

V nadaljevanju sem želel izvedeti še nekaj več o res izjemno bogatih državnih sobah Habsburžanov in gospod Schröder je z veseljem ustregel moji radovednosti: "Pred letom 2000 državnih sob, vseh je 21 in so razporejene v dveh nadstropjih, ni bilo mogoče videti več kot 90 let. Danes so ena glavnih atrakcij med obiskom Albertine. Prvotni, izvirni dekor iz časa kralja Louisa XI., ki so ga v palačo Albertina prenesli iz bruseljske rezidence vojvode Alberta, dvorca Laeken, je bil v 80. letih 18. stoletja naročen v kraljevih ateljejih v Parizu."

"Leta 1822 je sledil drugi val nove opreme in pohištva. Nadvojvoda Karl, posvojeni sin vojvode Alberta, je želel Albertino posodobiti in je pri znanem dunajskem izdelovalcu pohištva Josephu Danhauserju naročil celotno opremo v cesarskem slogu. Vendar je veliko preprog in lestencev iz tistega časa izgubljenih, saj je zadnji nadvojvoda vzel pohištvo s sabo in ga razprodal. Zato sem se odločil, da kadarkoli na dražbah in trgih z umetninami po celem svetu zasledimo kakšen kos pohištva, ki je nekoč krasil Albertino, ga tudi odkupimo."

Ob koncu pogovora sem gospoda še povprašal, kaj Albertina pomeni njemu osebno. "Pomeni mi izziv in prestiž. Albertina je nekaj posebnega v svetovnem merilu. Poglejte, imate veliko palač in imate ogromno edinstvenih muzejev. A imen, ki bi v enem združevali oboje, palačo in muzej, je malo. Pravi privilegij je delati z izjemno skupino ljudi, ki tvorijo Albertino, in spoznavati najboljše svetovne umetnike. Če ti na službeni vizitki piše, da si direktor Albertine, lahko pokličeš kogarkoli," sklene s suverenim, a skromnim nasmehom na obrazu.