Münchenske olimpijske igre skozi objektiv Edija Šelhausa

"Edi Šelhaus je znal iz majhne stvari narediti krasno zgodbo. Zanimale so ga živali, mali ljudje. Tisto, kar je fotografiral, je znal opisati tudi z besedo in to so danes zgodbe za zgodovino," je za Planet Siol.net povedala kustosinja razstave Jožica Šparovec, ki je med 500 posnetki iz Šelhausove olimpijske dediščine za razstavo izbrala 64 fotografij. "Šport je bila ena od najbolj priljubljenih tem Edija Šelhausa," je poudarila na uradnem odprtju razstave. Šelhaus je trikrat obiskal zimske olimpijske igre – v Grenoblu leta 1968 in Innsbrucku v letih 1964 in 1976 – in poletne v Münchnu, ki so bile edine, ki jih je – takrat tik pred upokojitvijo – obiskal kot akreditirani fotoreporter.

Preostale je spremljal praktično nezakonito in si pri vstopanju na olimpijska prizorišča pomagal na različne načine. Tako je denimo v Innsbrucku leta 1964 nosil podobno kučmo kot ruski kolegi, ki so ga vzeli za svojega, v Innsbrucku leta 1976 pa si je pomagal s fotoreporterskim trakom PRESS s tekmovanja za pohorsko zlato lisico, ki je bil na las podoben uradnemu traku olimpijskih iger. Leta 1968 so mu gostoljubje v Grenoblu 1968 ponudili kolegi iz Dela in Sportskih novosti, pri prenašanju žimnice za ležišče pa so mu na pomoč priskočili kar tamkajšnji policisti, s katerimi je spletel prijateljske vezi, zato ga ti za dovolilnico niso niti spraševali.

Cerar: Šelhaus je beležil našo stvarnost Na odprtju razstave sta svoje vtise z olimpijskih iger z zbranimi delila tudi najstarejši še živeči slovenski olimpijec Marko Račič in dobitnik številnih olimpijskih medalj Miro Cerar, ki je poudaril, da so mu fotografije, čeprav je bil v Münchnu le kot gledalec, obudile spomin na marsikaj. "Edi ni beležil le športnih trenutkov, ampak našo takratno stvarnost. Ob tem se šele zavedamo, kaj se je v preteklosti dogajalo in kako naš spomin velikokrat peša," je dejal v uradnem nagovoru.

Poleg fotografskega dela je v sklopu Münchenskih olimpijskih utrinkov na ogled tudi približno 300 Šelhausovih fotografij in dva arhivska filma o münchenskih olimpijskih igrah. V Muzeju novejše zgodovine želijo na ta način obuditi spomin na slovenske in druge športnike, na njihove dosežke, pa tudi na veliko tragedij, ki je pred 40 leti s 17 žrtvami med izraelskimi športniki prekinila igre in pretresla ves svet.

Račič: Duh olimpizma in športa mi je bil očitno položen v zibelko V stopnjevanju napetosti pred prihajajočimi olimpijskimi igrami v Londonu bodo nocoj ob 19. uri v okviru stalne razstave Slovenskega etnografskega muzeja Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta odprli razstavo o najstarejšem slovenskem olimpijcu Marku Račiču Mojih 23 olimpijad. Račič je v spremnem besedilu k razstavi zapisal, da mu je bil "duh olimpizma in športa očitno položen v zibelko", saj je bil rojen natanko na dan ustanovitve slovenskega pododbora Jugoslovanskega olimpijskega odbora, 25. aprila 1920. Leto njegovega rojstva se šteje tudi za uradno rojstno leto slovenske atletike.

Račič se je z atletiko prvič srečal kot mladostnik pri viškem Sokolu, z njo pa je ostal tesno povezan vse do danes. Leta 1948 so se mu uresničile sanje vsakega športnika, saj je nastopil na prvih povojnih olimpijskih igrah v Londonu, in sicer v teku na 400 metrov in v štafeti štirikrat 400 metrov. Nekaterih poznejših olimpijskih iger – v Rimu leta 1960, Münchnu 1972 in Montrealu 1976 – se je udeležil kot športni funkcionar, iger v Sarajevu leta 1984 pa kot organizator.

"Tokrat so se mi ponovno uresničile sanje, saj odhajam na povabilo Olimpijskega komiteja Slovenije na olimpijske igre London 2012 kot trenutno najstarejši slovenski udeleženec poletnih olimpijskih iger London 1948," je zapisal. Kot je dodal, želi z razstavo prikazati, kako so bile njegove različne življenjske vloge prepletene s športom v času "njegovih olimpijskih iger". Na razstavi bo na ogled tudi 20 fotografij iz zbirke približno 3.700 del, ki jih je podaril SEM.