Mojca Funkl: Ko se povežejo telo, glas, prostor …, takrat začutim sebe

Se lahko v nekaj stavkih opišete našim bralcem: Mojca kot igralka in Mojca kot običajna smrtnica? Če se opišem kot igralko, bi rekla, da sem predvsem pridna. Kar se včasih izkaže za niti ne tako dobro stvar. To zelo rada počnem, sem zagnana in seveda si ob koncu študija želim, da je to, kar pokažem, dobro. Nikoli mi ni težko igrati, kot mi je na primer v realnem življenju težko stati v vrsti v banki ali vrniti knjigo v knjižnico. Vem, zelo konkretne, a tudi zelo banalne stvari, a tako je. Sicer se mi zdi, da sta si Mojca igralka in Mojca smrtnica v številnih pogledih izredno podobni, predvsem v odnosu do življenja. Sem strastna in potrpežljiva obenem, tako na odru kot doma. Rada se ukvarjam s stvarmi, ki jih imam rada, tako kot marsikdo. Rada sem strastna tudi v lenarjenju, ki je od časa do časa zelo dobrodošlo, še posebej v našem poklicu. Ste že od nekdaj zase vedeli, da boste igralka? Zelo suvereno lahko trdim, da sem že od mladih nog vedela, da bom igralka. Oziroma odkar pomnim, sem si to zelo želela. Sicer ne vem, kaj ali kdo me je za to navdušil. Moja starša nimata nobenih povezav z gledališčem. Smo pa enkrat ugotovili, da je moja babica iz iste vasi kot igralka Maja Šugman. Bili sta sosedi, vežejo ju neke daljne sorodstvene vezi. Skupaj sta celo nastopili na amaterskem odru. In morda je to tisto, kar me je spodbudilo, da sem začela razmišljati o gledališki karieri. Je pa res, da poklic igralke ni bil edino, o čemer sem razmišljala. V igri je bil tudi poklic biologinje, ukvarjanje z živalmi, zdravnice, podjetnice. Ne vem, veliko stvari me je in me še danes zanima. O drugem poklicu sem toliko bolj začela razmišljati, ker me v prvem poskusu niso sprejeli na AGRFT. Zato sem vpisala študij sinologije, kitajščine pa tudi politologije. Zdelo se mi je, da gresta kitajski jezik in politika z roko v roki. Takrat se mi je to zdelo navdušujoče, eksotično. Ne morem trditi, da sem bila vestna študentka, a študij je bil res zanimiv. Kmalu sem sicer ugotovila, da to ni zame, in v tretje sem potem bila končno sprejeta na akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.

Kako je izbira te profesionalne poti vplivala na vaše osebno življenje? Načeloma sem dvomljivka. Sploh v času študija sem velikokrat podvomila, ali sem iz pravega testa za to, kar me bo spremljalo do konca življenja. Zelo sem bila hvaležna, da sem v tretjem letniku akademije akademski oder zamenjala s profesionalnim in sem na Ptuju delala predstavo Marjetka, str. 89 z Gojmirjem Lešnjakom in Samom Strelcem. Hvaležna s tega vidika, da sem še med študijem lahko ustvarjala z uveljavljenimi profesionalci in ne samo svojimi sošolci. To me je utrdilo, mi dalo vedeti, da sem morda vendarle na pravi poti, da pravilno razmišljam o gledališču in o sami sebi znotraj gledališča. Predstava je bila izjemna uspešnica, doživela je veliko ponovitev, in ko sem jo igrala, sem lahko spremljala proces svoje preobrazbe iz velike dvomljivke v to, kar sem danes. Da ne bo pomote, dvomi se pojavljajo še danes, a vem, da je to, kar počnem, to, kar me veseli in me bo veselilo še naprej. In zato je imela moja kariera poklicne igralke izjemno pozitiven vpliv na moje življenje v celoti. Je pa res, da sta pri nas, igralcih, osebno in poklicno življenje izjemno prepletena, saj ne moremo popolnoma ločiti gledališča in osebnega življenja. To je kontinuiran proces, ustvarjanje vloge namreč, ki dozoreva, tudi ko nisi v službi. In zaradi tega je življenje lahko včasih zelo stresno.

Kaj vas v procesu ustvarjanja predstave, vloge najbolj veseli? Dejansko ves proces: od predpriprav, bralnih vaj, aranžirk, selitve na oder in oblikovanja predstave na odru do samega končnega, zadovoljivega rezultata. Vsaka stopnja je izredno zanimiva, obenem pa tudi odvisna od tega, kdo je tvoj partner na odru, kakšna je komunikacija med vama. Sicer imam najraje trenutek, ko se umaknemo od mize in ko stopim na oder. Takrat se pri meni začne prava magija in takrat začnem ustvarjati, graditi vlogo. Ko se povežejo telo, glas, prostor ... ko postanejo eno. Takrat začutim sebe. Če je predstava dobra, če se povežejo vse dimenzije ustvarjalnega procesa, takrat uživam.

Nekje sem prebral, da se vam zdi, da je bilo za vas najboljše, da vas na AGRFT niso sprejeli že v prvem poskusu. Čemu tako razmišljanje? Še danes mislim, da je bilo tako prav, in to povsem iz osebnostnega razloga. Dani čas mi je dal možnost, da sem pri sebi ugotovila, če je igranje res to, kar si želim. Ne razumite me napačno, to sem si RES želela, a morala sem ugotoviti, ZAKAJ si to želim. Pri 16 letih mi je marsikdo iz gledališča dejal, da je to izjemno specifičen poklic z veliko odrekanja, a tudi veliko duhovnimi (in fizičnimi) nagradami. Vključuje ogromno lepih stvari, a tudi slabih, a če imaš to res rad, boš sprejel in te bo tudi v neki meri izpopolnilo. Zavedati se moraš slabih in dobrih plati tega poklica. Sicer sta me tako prva kot druga zavrnitev na akademiji zelo prizadeli. Ko sem bila v tretje končno sprejeta, nisem bila vesela, še več, bila sem nesrečna. Ker se mi je zdelo, da sem nekakšna vsiljivka. A vendar vem, da je bil ta tretji trenutek pravi, saj sem čustveno takrat dozorela.

V preteklosti so vas razglasili tudi za najboljšo improvizatorko sezone. Zakaj improvizatorstvo? To se je zgodilo takoj po srednji šoli. Ko sem pogrnila na prvem poskusu priti na AGRFT, sem se vpisala na FDV. Tam sem spoznala Hano Kovač, ki je pozneje tudi študirala režijo na akademiji, in ona je bila tista, ki me je opozorila na improtečaj. Tako se je vse skupaj začelo in trajalo dobrih sedem let. Selila sem se od ene skupine do druge, nato pa smo v drugem letniku akademije z Vladom, Juretom in Gorazdom postali improskupina Končno sprejeti (ker smo bili končno sprejeti na AGRFT). V tej skupini sem bila dve leti, nato pa je Matjaž Javšnik predlagal, da se skupaj združimo v Improvokatorje. Gre pa pri improvizaciji, tako kot marsikje drugje, za trening. Če tega ne prakticiraš, si out. Je izjemna telovadba za možgane. Improvizacija mi je tudi dala pogum, da sem bila, kljub temu da sem izrekla ali storila kako neumnost, v tem suverena, in da sem si upala poskusiti.

Se bolj znajdete v "mono" stvareh ali ste bolj domači na velikem odru, obkroženi s sodelavci? "Mono" izkušnja je bila samo ena, Kolumbovo jajce v režiji Uroša Fürsta. S tem izzivom sem se rada spoprijela, ker je bilo to nekaj drugačnega. Proces ustvarjanja je popolnoma drugačen in predvsem težji. Takrat sta me zelo pomirila kolega Gregor Čušin in Gašper Tič, ki sta mi dejala, naj nikar ne paničarim, ker bom šele po nekaj desetih ponovitvah začela res uživati. Največji šok zame je bil, da nisem imela sogovornika, ne na odru, ne pred, ne po predstavi, ki bi mi lahko povedal, kako je bilo, kaj lahko izboljšam, kaj je dobro. Tega pri "mono" stvaritvah ni. Zato imam zelo rada, ko me na odru obkrožajo soigralci. Seveda se z enimi razumeš bolje kot z drugimi, a to, ko na odru začutiš dramski "feedback", to je tisto pravo. Kljub vsemu pa je bila izkušnja sama stati na odru izjemna in bi stvar z veseljem ponovila.

Trenutno vas lahko gledamo v Fojevi komediji Vse zastonj, vse zastonj, v kateri komično obravnavate izredno aktualne zadeve. Kakšen je vaš odnos do trenutnega položaja, ki pesti slovenski narod? Predvsem ne komičen. Res pa se mi zdi, da je dobro, celo pogumno, da smo v našem gledališču uprizorili besedilo, ki se nanaša na delavski razred, malega človeka, preprostega delavca, ki se ne norčuje iz njega, a vseeno nasmeji občinstvo. Avtor Fo obravnava položaj s smešnega, že bizarnega ekstrema in zato je predstava uspešna. Humor je dejansko pravo zdravilo v današnjem času, tegobe katerega občasno občutim tudi sama. Pritoževati se ne morem, a kljub temu včasih zapadem v neko otožno, žalostno, celo pesimistično stanje. Čuti se v energiji ljudi, mene same. Takšno stanje lahko tudi negativno vpliva na samopodobo človeka. Saj si ne želimo biti bogati, želimo si le dostojanstveno življenje. Nekateri pravijo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, a sama se s tem ne strinjam. Upam, da bo čas dokazal, da se ne motim.

Ste iz vsakdanjega življenja črpali navdih za svojo vlogo? Konkretno iz lastnega življenja ne, iz okolice pa zagotovo, saj na vsakem koraku vidim bedo in blišč življenja. Tudi če ne bi želela črpati iz okolice, je to skoraj nemogoče.

Kako najraje preživljate prosti čas? S svojim dragim. Seveda pa tudi sama, saj sva oba individualista, ki potrebujeta tudi svoj čas. Čeprav imam rada ljudi, imam rada tudi tišino in mir. Zadnja leta sem odkrila pilates, predvsem pa največ miru najdem v vodi, če se le da. Morje je tisto, ki me prebudi. Pred kratkim sem se začela tudi potapljati in v tem sem našla neko novo globino in pomirjenost.

Življenje s partnerjem igralcem. Prednosti in/ali slabosti? Skoraj zagotovo prednosti, saj se lahko veliko pogovarjava, pa ne samo o gledaliških stvareh. Je moja opora v vseh trenutkih in v tem pogledu, da me razume, da razume mojo živčnost, stisko in veselje, je takšno dvojno gledališko življenje učinkovito. "Negledališki" partner me v zvezi pogosto ni razumel. Sva pa ugotovila, da ne pogrešava tega, da bi skupaj nastopila v isti predstavi. Bi bilo preveč intelektualnih trkov. Slabosti pa vidim predvsem v tem, da naju obeh velikokrat zvečer ni doma, saj to od naju zahteva najin poklic.