Mitja Okorn: Vse se da, če se hoče!

Mitja Okorn že dolgo ni več neznano ime v slovenskem, zdaj tudi v poljskem filmskem svetu. S prvencem Tu pa tam je začrtal novo ero v slovenskem filmskem svetu – bil je provokacija in upor, saj je bil prvi film v kinematografih, za katerega niso dobili velikih sponzorjev ali podpore Filmskega sklada in hkrati nekaj povsem svežega na slovenski filmski sceni. Boj s slovenskimi mlini na veter je Mitja končal na Poljskem, kjer so mu po uspehu TV-nanizanke 39 in pol odprta vsa vrata, da lahko živi svoje filmske sanje. A s Slovenijo, kot pravi, ni zaključil, čeprav se ta mesec za stalno seli na Poljsko. Obljubo o velikem slovenskem celovečercu Član namerava izpolniti – s slovenskim ali tujim denarjem. Trenutno ga je težko ujeti v Sloveniji, zato sva se za SiOL pogovarjala po telefonu. Že nekaj časa vas ni na spregled v Sloveniji, zopet ustvarjate na Poljskem, tokrat avtorsko serijo Dežela Nije. Za kakšen projekt gre? Dve leti sem na Poljskem dela serijo 39 in pol, naredil sem dve sezoni, v tretji pa mi scenariji niso bili več všeč, zato sem z Ano Lasič, slovensko scenaristko, pripravila šest sezon svoje serije Deželo Nije (Neverland). Zgodba govori o 40-letni igralki in 25-letnem režiserju. Ona z zahajajočo, on z vzhajajočo kariero, torej srečanje krize srednjih let in pubertete v svetu šovbiznisa. Težko bi bilo spregledati povezavo z vašim privatnim življenjem … Seveda, saj čisto vsak dober film na svetu črpa iz lastnih doživetij ustvarjalcev. Če ne črpa iz resničnosti, stvar ne more biti realna. Še v vsakem mojem filmu najdete delček mene. Tudi film Član, ki ga že dolgo delam, je film po resnični življenjski zgodbi Saše Dragaša, a je v njem tudi veliko mojih življenjskih izkušenj. Tudi pri Deželi Nije gre za moje izkušnje iz preteklih zvez, v katerih se je zgodilo toliko super smešnih in dramatičnih stvari, da je vse skupaj ena velika inspiracija za nastanek serije.

Vaša prva serija je na Poljskem doživela veliko gledanost. Kako je prišlo do sodelovanja z vami?

Bil sem v Cannesu na filmskem festivalu, kjer sem srečal producentko iz Poljske in ji pokazal svoja dela. Čez eno leto me je poklicala in povabila, naj pridem snemat njihovo serijo. In to ni pomenilo čez 14 dni, kot pri nas, ampak čez en dan! Tam to deluje po sistemu – si ali nisi?! Bil sem za, usedel sem se na letalo, vmes prebral scenarij, na Poljskem povedal, kaj bi spremenil in so mi dali zeleno luč, čeprav so jim bile ideje nove in so bili sprva skeptični, kako bo to učinkovalo na gledalce. Ko se je izkazalo, da je bila to dobra formula za uspeh, so mi bila na široko odprta vrata za nadaljnje ustvarjanje.

Zakaj ravno Poljska? Poljska je le en korak do Hollywooda. Skoraj vsako leto vsaj en Poljak dobi ali je nominiran za oskarja. Verjetno zaradi dejstva, da je to država, iz katere prihajajo skoraj vsi svetovno najboljši direktorji fotogragfije. Ko živiš v Sloveniji, misliš, da smo najbolj razvita tranzicijska država. Po enem letu življenja na Poljskem pa vidim, da so edine dobre stvari v Sloveniji avtoceste. Ko v Sloveniji nekdo omeni Poljsko, mislimo, da je to revna komunistična država. V resnici pa je tam kapitalizem uspel v polnem pomenu besede. Pri nas namreč še vedno vlada komunizem, saj so tisti, ki zdaj vladajo, pravzaprav le podmladki starega režima, ni pa novih ljudi. Na Poljskem so s tem opravili, na pohodu je odprto, konkurenčno podjetništvo. Slovenska država pa ne podpira zakonov, ki bi lajšali delo ustvarjalcem. Ne mislim, da bi morala dajati denar in subvencije, ampak da bi pomagali na področju davkov in sponzorstev. Pri nas delujejo neki drugi zakoni …

Zakoni »vez in poznanstev«? Ja, večinoma. Tako je tudi na Filmskem skladu – ko je na vladi ena garnitura, dobivajo eni, ko pa se zamenja, ima koristi druga stran, ne podpirajo pa sposobnih. Na Poljskem vejo, da bodo z mano zaslužili, zato me bodo naslednjič spet najeli. Gre za to, da znajo izkoristiti moje sposobnosti. Na tak način naj me le izkoriščajo – še bolj me lahko in bom še bolje delal.

Vaš je tudi videospot popularne poljske skupine Afromental za pesem Radio song, ki na spletu podira rekorde gledanosti. Govori se celo o t. i. okornovskem humorju kot vašem zaščitnem znaku.

Res je. Zdaj snemamo že drugi videospot, ki bo dolg kar osem minut. Veliko premiero načrtujemo 19. avgusta, saj je skupina postala ena največjih atrakcij na Poljskem. Člani so sami po sebi zelo humorni in kot ustvarjalec videospota sem to njihovo energijo začutil in jo uporabil. To se mi na splošno zdi ena najpomembnejših stvari – režiser mora začutiti glasbo in energijo glasbenikov, za katere dela. Ko tega ni, nastajajo MTV-jevski spoti, ki so tehnično dovršeni, v njih pa ne moremo začutiti niti malo energije benda.

Že od leta 2005 načrtujete celovečerni film Član, za katerega obljubljate, da ne bo razočaral. Kako daleč ste s projektom?

Roko dam v ogenj za to, da ne bo razočaral! Se mi pa z njim nič ne mudi, mislim celo, da je celo vsako leto boljši, tako kot vino, ki potrebuje čas. Član je moj življenjski projekt. Začeli smo s scenarijem, ki sem ga napisal s Sašo Dragašem, in nadaljevali z izbiro glavnega igralca, ki prihaja iz Črne gore. Z njim in s scenaristom iz Amerike smo v štirih mesecih napisali drugo različico. Ker smo ga pisali Črnogorec, Američan in Slovenec, so v tekstu tako slovenske kot čefurske šale, a napisane v angleščini in na tak način, da jih bodo razumeli povsod. Gre za lokalen film, napisan v univerzalnem jeziku. Najbolj pa me fascinira dejstvo, da imamo že vnaprej podpisano pismo o nameri za distribucijo filma po vsej nekdanji Jugoslaviji in to za film, ki sploh še ni posnet. To se doslej v Sloveniji še ni zgodilo. Dobro bi bilo, da bi bil to slovenski film. Če denarja ne bo dala Slovenija, ga bom sam ali kdo drug, pa čeprav gre za visokoproračunski film. A ko bomo dobivali nagrade, bi se rad zahvalil v slovenščini.

Z Ministrstvom za kulturo se niste nikoli posebej prijazno gledali, tvoj prvenec je bil vendarle dejanje upora in kljubovanja tedanji praksi snemanja filmov. Kaj pa danes?

Nič se ni spremenilo. Sedanja ministrica za kulturo Majda Širca je rekla nekaj, česar ne bom pozabil: "Mitja, ti si sposoben in se boš že znašel, mi pa moramo poskrbeti za tiste, ki niso sposobni sami posneti filma." S tem se ne strinjam – v svetu takim ne pomagajo. To je mogoče samo v komunizmu, kjer je bilo treba pomagati tistemu, ki je bil revež, zato da bi bili vsi enaki. Če želiš uspeti, si moraš to priboriti sam! Večkrat so mi obljubili pomoč, a iz tega potem ni bilo prav veliko. Pri tem mi zelo malo pomagajo, če mi podporo izrazijo z izjavo, da verjamejo vame in se mi z nasmeškom na ustih lažejo v obraz. Pa saj to delajo vsem, razen tistim, s katerimi so dogovorjeni. Samo tega v državi nihče ne upa povedati naglas, ker se bojijo, da potem nikoli ne bodo prišli do denarja.

Z nizkoproračunskim prvencem ste podirali tabuje o filmskem ustvarjanju v Sloveniji. Bi si danes še upali v tako drzen projekt?

Vsak nov projekt delam še bolj drzno od prejšnjega! Vsak dan tvegam in delam nekaj drznega. Film Član bo Tu pa tam sedanjega časa in bo še bolj drzen. Vedno rinem z glavo skozi zid, taka je moja narava. Če projekti, na katerih delam, niso drzni, se začnem dolgočasiti in se vanje raje ne podam. Potrebujem izziv. Vsega tistega, za kar mi rečejo, da ne bo šlo, se lotim in mi uspe. Enako bo enkrat s filmom Član. Vse se da, če se hoče!