Meryl Streep: Igralec živi za trenutek in ne ve, kaj sledi

Streepova je v svoji karieri poleg osemdesetih različnih nagrad in nominacij osvojila tudi dva oskarja in prejela največ nominacij v zgodovini Akademije, v nizu njenih brilijantnih vlog pa največkrat omenjajo like iz filmov Lovec na Jelene, Kramer proti Kramerju, Ženska francoskega pročnika, Sofijin izbor, Moja Afrika itd. Nedavno smo jo videli tudi v hitu Mamma Mia ter v hvaljeni drami Dvom, v kinih pa jo lahko trenutno vidimo v kulinarično obarvani komični drami Julie & Julia.

Meryl je bila tudi gostja 4. Roma Cinema Festa, ki se je zaključil minuli teden, to pa je bila tudi idealna priložnost za kramljanje z mediji …

Kako je ena od največjih igralk vseh časov začela svojo veliko kariero? Je bil igralski poklic v vaših genih? Domnevam, da je bil, toda vsi potrebujemo potrditev in podporo s strani, ki nam daje vedeti, da smo v nečem dobri. V življenju sem imela vrsto mentorjev, a menim, da je bil največji in najpomembnejši Joe Papp, ki me je opogumljal in mi odprl nekaj vrat do res velikih vlog. Takrat sem bila še študentka, ki se je na pouk vozila z vlakom. Joe mi je govoril, da ni vloge, ki je ne bi mogla odigrati in me zelo opogumljal. Drugi velik vpliv na mojo kariero je imel moj agent Sam Cohn, ki je nedavno preminil. Delal je z nekaterimi največjimi scenaristi in režiserji 70. let, kot so Woody Allen, Mike Nichols, Alan J. Pakula, s katerimi sem sodelovala zahvaljujoč Samu.

Vas je kdaj skrbela negotovost tega poklica? Igralci so na nek način sodobni nomadi, ki se vsako jutro zbudijo in začnejo od začetka. Se strinjate s tem? Popolnoma se strinjam. Mislim, da to velja za vse nas in z leti čedalje bolj. Igralci popolnoma razumemo negotovost življenja in kaj vam prinaša jutrišnji dan. Lahko le upate, da boste svoje gnezdo naredili čim bolj varno in da boste čim boljša oseba. To je na nek način tudi 'zen' igralskega poziva, saj igralec živi za trenutek in ne ve, kaj sledi. Če svoje delo opravljate tako, kot je treba in če ste dobro oddelali ta trenutek, boste presenečeni tudi takrat, ko še desetič oddelate isto sceno, torej isti trenutek.

V svoji karieri ste sodelovali z mnogimi velikimi igralci, največji med njimi pa je bil verjetno Robert De Niro, s katerim ste posneli nekaj filmov, tudi Lovca na jelene, ki vam je odprl vrata Hollywooda. Povejte nam, kakšen je De Niro zasebno …

Robert De Niro je en najskromnejših ljudi, kar jih poznam. Nikoli ne govori o sebi – hvala bogu, da smo tu mi, ki lahko na vsa usta hvalimo njegov talent, njegovo skromno naravo in čudovit karakter. Z Bobom sva že zelo dolgo zelo dobra prijatelja in zaradi tega sem zelo srečna. On je precej molčeč tip človeka, vendar ne zato, ker ne bi znal govoriti, ampak ravno nasprotno: razmišlja hitreje od ostalih in vedno je korak pred vsemi, kar je tudi razlog, da si je ustvaril tako impresivno kariero in status enega največjih igralcev kdajkoli. Je tudi začetnik Tribeca festivala, kar je zelo pripomoglo pri revitalizaciji tega dela New Yorka po terorističnih napadih 11. Septembra – to vem zelo dobro, ker tam živim tudi sama. In še nekaj: Bob pozna vse ljudi na tem planetu! (Smeh) Govorim mu o filmu o Mosadu, on pa mi reče: "Poznam nekaj ljudi v Mosadu…" (Smeh) Njegovi žepi so polni papirčkov s telefonskimi številkami pomembnih ljudi in če bi se ti papirčki izgubili, sem prepričana, da bi se svet znašel v nevarnosti! (Smeh)

Kako pa bi opisali igralsko sodelovanje z njim? Kakšen je na snemanju in kot kolega? Bob je na snemanju zelo molčeč, a znova ne zato, ker ne bi imel nič za povedati, ampak ker mu je za razliko od večine nas vse jasno. On je zelo inteligentna in modra oseba. Ko bere scenarij vidi in razume vse, ker ga zanima vse. Večina igralcev z mano na čelu bere scenarije tako: bla, bla, bla … jaz, jaz, jaz … bla, bla, bla … aha, spet jaz, jaz, jaz … (Smeh) Bob je velik igralec in velik človek.

Leto dni po Lovcu na jelene ste posneli Kramerja proti Kramerju, še en zelo pomemben film za vašo kariero … Vloga Joanne v Kramerju je bila velik zalogaj; ženska, ki ima psihične težave in se težko spopada z življenjem. Ko je film prišel v kine, je lahko Joanno razumel le malokdo, saj je ženska, ki je zapustila moža in otroka, saj se počuti, kot da ji bo glava eksplodirala. Danes ta film in lik doživljamo drugače, saj razumemo več o psihologiji in sociologiji, takrat pa za Joanno nihče ni imel razumevanja.

Istega leta ste posneli tudi Manhattan Woodyja Allena … Kramerja in Manhattan sem snemala paralelno in obenem zvečer igrala še v predstavi v Central Parku. Ni mi jasno, kako mi je to uspevalo. (Smeh) Imela sem samo tri snemalne dni, kar je šlo mimo s svetlobno hitrostjo, a nikoli ne bom pozabila, kako je Woody Allen režiral in kakšne nasvete mi je dal. Rekel mi je: "Lahko prosim izgovoriš te dialoge tako, kot sem jih napisal?" In to je bilo to! (Smeh) To je bolj ali manj edino, kar mi je rekel … (Smeh)