SiolNET. Trendi Svet znanih
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Marko Mandić – estet, ekshibicionist, norec, egoist in perfekcionist?

1

termometer

Koliko od naštetega se res skriva v izjemnem igralcu ljubljanske Drame, smo poskušali ugotoviti v iskrivem in prijetnem pogovoru v garderobi njegovega drugega doma, Drami.

V svoji petnajstletni karieri poklicnega igralca ste ustvarili malo manj kot šestdeset vlog. Kaj vam pomeni ta številka? Gledano z matematičnega vidika je to šestdeset deljeno s petnajst, torej v povprečju štiri vloge na leto. To niti ni tako veliko, ne pa tudi tako malo. So sezone, ki so bolj obremenjene kot druge. A s tem se ne ubadam. Upam, da ne gre le za količino, svoje moči usmerjam tudi v kakovost. Igralec potrebuje konstantni trening, da se iz leta v leto premika, bogati lastno bit, dela na svoji ustvarjalnosti, poganja, priganja in razširja celice svojega razpona. Seveda pa so tu tudi trenutki, ko potrebujem oddih, da ne pregorim. Predvsem težko je začeti novo delo po daljših počitnicah, ko se predvsem, čeprav spočito, leno telo upira ponovnemu zagonu.

Od leta 1998 ste član ljubljanske Drame. Bi jo lahko označili za vaš drugi dom? Lahko rečem, da gre za drugi dom, saj tu preživim veliko časa. V tej inštituciji se počutim izvrstno, da niti ne omenjam izjemnih odnosov med igralskimi kolegi. Tudi s poklicnega vidika mi Drama ogromno pomeni, saj mi omogoča delo, ki je izziv in na katerega sem ponosen. Dodeljene vloge in delo s tukaj gostujočimi režiserji so pravi užitek. Me pa veseli, da so mi poleg tega drugega doma odprta vrata še v druge domove, kjer lahko sodelujem pri nekoliko drugačnih projektih. Tako se ne počutim ukalupljenega in tudi kot ujetnik svojega drugega doma ne.

Ste raje solo igralec ali uživate v ekipnem delu? Igralec je vedno v dialogu z nekom; si neodvisen, a vendar zelo odvisen, zelo kolektivna žival. Rad delam v kolektivu. Tudi solo projekti, pri katerih sem sodeloval (Viva Mandić in MandićStroj), niso nastali sami od sebe, temveč v sodelovanju z Via Negativo kot skupino in režiserjem Bojanom Jablanovcem. Potrebujem sogovornika na drugi strani. Tako da tudi ko sem na odru sam, nisem sam, temveč sprva nagovarjam režiserja, v končnem produktu pa občinstvo. Sicer pa gre za neke vrste paradoks. Tudi ko na odru nisi sam, si še vedno sam, posameznik, solist, avtonomna oseba, avtonomen lik, ki se sooča, ki se mora soočiti, trčiti z drugimi protagonisti.

Pa bi lahko režirali samega sebe? Težko vprašanje. Ne vem. V primeru, da gre za vodenje neke prireditve, kjer se lahko zanesem tudi na improvizacijo, kjer ni točno začrtanih smernic, besedila, ki se ga moraš držati kot pijanec plota, potem da. Sicer pa ne. Ker imam rad, da je na drugi strani nekdo, ki me gleda, ki pove, kaj misli, ki pove, kaj se mu zdi prav in kaj ne. Imam občutek, da je koncentracija višja, ko moram pred nekom nekaj odigrati, kot če bi igralca in režiserja združil v eni osebi, v sebi. Glede tega sem bolj lene sorte. (smeh) Ne razumite me napak, rad vadim, tudi sam s sabo, fiksiram kakšne detajle, a ko delam sam, puščam dolgo vse zelo odprto, ne sprejemam odločitev. Zato potrebujem drugega, da se v neki nuji stvari včasih tudi same od sebe zložijo na svoje mesto. Ta drugi vedno premakne izvajalčevo pozornost, novi fokus rodi nove ugotovitve in odločitve. Nova doživetja.

Odlikuje vas izjemna fizična moč, ki jo režiserji (pa tudi najverjetneje vi sami) uporabljajo pri oblikovanju vlog. V čem je skrivnost obvladovanja vašega telesa? Priznam, da je pravi užitek, ko svoje telo pripravim do take intenzitete, da na koncu (oziroma že vmes) včasih tudi pomislim: "Je res treba tega?" Po pravici povedano ne vem, kaj je tisti faktor, ki me pripravi do tega, da se fizično tako močno, tako intenzivno spopadem z dano vlogo, da vanjo vpnem vsak atom svojega telesa (in duha). Nisem polovičarski, že to je. Raje nič kot z rezervo. V procesu priprave na vlogo poskušam karseda izkoristiti svoje (z)možnosti, adute igranja in giba. Morda pa drugače ne znam. Morda je to tista neka oblika orodja, znotraj katere se počutim varnega, kjer imam določeno samozavest.

Kako je z umskimi izzivi? Poleg besedil, s katerimi se "spopadam" v teatru, z veseljem preberem tudi kaj drugega. Že od nekdaj so me zanimale arhitektura, likovna umetnost, tudi notranje oblikovanje. In vsa ta področja doprinesejo k močnejšim inspiracijam in asociacijam v mojem poklicu. Pavšalnih interesov imam kar nekaj. Sicer pa umske izzive, kot ste jih poimenovali, pogojujem z gibanjem. Primer učenja besedila. Nisem eden tistih, ki bi se besedilo učil sede, pri miru. Moram se gibati, premikati. Znano je, da možgani med gibanjem, ker se nenehno prilagajajo novim in novim parametrom, mnogo bolje, intenzivneje delajo, zmožni so ustvariti več povezav, izpeljav.

Se radi pred začetkom novega študija poglobite v vlogo, ki jo boste igrali, jo razčlenite, ali med ustvarjalnim procesom pustite prosto pot svoji ustvarjalni žilici? Gre za kombinacijo obojega. Rad dosti vnaprej vem, kaj bom delal. To pa zato, da imam dovolj časa za podrobno razmišljanje o vlogi, da imam dovolj časa, da pustim prosto pot okolju, da me navdahne, da iz njega črpam in v sebi shranjujem podatke, doživeto, zaznano na "file" vloge. Ko pa se začne proces vaj, oblikovanja vloge in predstave, se prepustim toku dogodkov, odprt sem za razne predloge režiserja, soigralcev, odprt sem za dialog, ki se ustvari znotraj ekipe. Velikokrat se tudi zgodi, da imaš sam pri sebi že oblikovano neko vizijo, veš, kako naj bi po tvoje bili videti vloga, koncept predstave, pa te potem režiser argumentirano prepriča v nasprotno. In prav to je čar tega poklica, odkrivanje raznolikosti znotraj ene stvari.

Razburili in navdušili ste s trilogijo solo uprizoritev Ekstrakt Mandić, Viva Mandić in MandićStroj v okviru neodvisnega gledališča Via Negativa. Kaj vam osebno pomenijo te tri predstave? Sodelovanje z Via Negativo mi vse od začetka delovanja, od leta 2001, pomeni veliko, saj so bili vsi ustvarjalni procesi nadvse navdihujoči. Načini "proizvodnje" teh predstav so mi močno pomagali tudi pri oblikovanju drugih, bolj dramskih vlog. Zdi se mi, da mi je sodelovanje z Vio dalo še večjo svobodo. Šlo je za veliko eksperimentiranja, saj ti, kot avtor, na vaje "prineseš" doma oblikovane prizore, na katere se nato odzovejo vsi sodelujoči, komentirajo videno. Povejo svoje asociacije. Predlagajo. Sporočilnost prizora, ki si si jo zastavil, lahko nekdo drug vidi popolnoma drugače. Ta vrsta treninga in analitičnega pristopa do nekih izvedbenih strategij, njihovo preverjanje, me je še dodatno oblikovala kot igralca.

V omenjenih predstavah je vaše celotno telo vaš primarni igralski organ. Se je bilo težko razgaliti prvotno pred samim sabo, nato še pred občinstvom? V razgaljenju duše in telesa vidim popoln smisel. Zame je golota smiselna in to je dejansko predpogoj, da se slečem, kjer to prizor zahteva. Tega tudi ni tako veliko (kot to mediji radi napihujejo). Na samem začetku me je bilo izjemno strah, kako bom to izpeljal. Tudi spraševal sem se, zakaj moram to narediti. A sem nato vedno našel dober razlog, zakaj naj bo tako. Ko sem to prvič storil, sem bil osvobojen zavor, nemira, bil sem svoboden. Golota je tista prva, prvotna točka slehernika in ne vem, zakaj bi se je morali sramovati. Treba se je razgaljati, tako intimno, čustveno, miselno kot telesno. Simbolno in dejansko slačenje. Predvsem pa se mi zdi, da goloto v predstavah komentirajo tisti, ki predstav sploh niso videli, so o tem le slišali. Iz tega se nato razvijejo šokantnosti, škandali, če želite.

Bi lahko v svoji karieri izpostavili kakšno vlogo oziroma lik, ki je najbolj zadovoljil vašo lastno bit? Zagotovo Macbeth v predstavi Macbeth po Shakespearu. Vloga in sama predstava v režiji Ivice Buljana dopušča izjemen čustveni razpon in pestra igralska sredstva. Pa Tinker v Razmadežni režiserja Jerneja Lorencija, saj sem s to vlogo dobil priložnost ustvariti drugačno vlogo, kot sem jih oblikoval do takrat. Sicer je pa vsaka tvoja. Tudi tiste, ki bi jih po nekaj zmenkih najraje že pustil. Del tebe so.

V kolikšni meri in če sploh ustvarjanje na odru dopušča improvizacijo? Se ji velikokrat prepustite? Improvizacija mi je osebno ljuba. Ljuba mi je na vseh vajah, saj te le to raznoliko odkrivanje vloge pripelje do tistega končnega rezultata. Bolj uživam, ko stvari niso zacementirane, točno določene že od samega začetka. Zagotovo moraš v ustvarjalnem procesu z neko določeno, matematično logiko prenesti življenje junaka na oder, a impro proces, v katerega je igralec vpet na poti do vloge, ki jo bo potem dejansko odigral, je tisti, ki me izjemno veseli, navdušuje. Je pa improvizacija dovoljena oziroma kar neizogibna tudi na odru, med predstavo, še posebej, če se zgodi kakšen spominski "blackout" (smeh).

Izkušnja v ZDA, kjer ste pred diplomo v Sloveniji eno leto obiskovali znameniti inštitut Leeja Strasberga v New Yorku, vas je naučila česa? Malo iznajdljivosti, posvečanja samemu sebi, odkrivanja raznolikih igralskih tehnik. Režiserka Mateja Koležnik je bila tista, ki naju je (v New Yorku sva bila skupaj z igralskim kolegom Urošem Fürstom) spodbudila, da izkusiva svet zunaj Slovenije, še preden zapadeva v slovensko gledališko kolesje. In za to sem ji izjemno hvaležen. Vem pa, da bi, če bi se mi to zgodilo danes, poskusil iz samega mesta izluščiti še več, kot sem takrat, obiskal bi več predstav, več razstav, več vsega. Želel bi posrkati še več.

Ste znan obraz filmskih platen, kjer ste nanizali precej kompleksnih vlog. Te so vas na Berlinalu leta 2007 tudi izstrelile med zvezde. Se imate za zvezdnika? Presenetljivo, ko smo v Berlinu dobitniki nagrade Shooting Star (vzhajajoča zvezda) stali na rdeči preprogi, ko je dejansko šlo za pravi zvezdni(ški) utrinek, nisem občutil nobenega vznemirjenja. Imel pa sem 39,3 vročine. Res, da se ne zgodi vsak dan, da človek prejme nagrado, ki jo, mimogrede, sam imenujem Shoot the Star (ustreli zvezdo) (smeh), iz rok Cate Blanchett in Judi Dench in občutek je bil, priznam, imeniten, a to je bilo tudi vse.

Najbolj razveseljiv trenutek Berlinala je bil zagotovo "Industrial Breakfast", zajtrk z agenti in kasting direktorji, kar je za mlade, perspektivne igralce lahko prelomni trenutek v karieri, saj se ti že tam lahko nasmehne sreča in se zazdiš komu zanimiv, te povabi na avdicijo, celo takoj obljublja vloge. Nimam se za zvezdnika in menim, da zvezdništva v pravem pomenu besede pri nas ni.

Označili so vas za ekshibicionista, norca, egoista, perfekcionista. Za tak igralski diapazon je to verjetno nujno zlo, kaj menite? Zdi se mi, da gre za definicijo vsakega igralca in ne samo mene. Mogoče se takih oznak celo želimo znebiti, a vseeno so dokaz naše pripadnosti temu zanimivemu, tudi težkemu poklicu, so dokaz našega razdajanja in ugajanja samim sebi in občinstvu. Sicer pa so bili ti pojmi, izrazi, uporabljeni za najavo predstave Viva Mandić. In te "etikete" so bile za to predstavo še posebej primerne. A kaj ko, predvsem mediji, to posplošijo. Vsekakor vsi ti pojmi opisujejo mene kot igralca in jemljem jih kot pohvalo.

Negledališko življenje delite s partnerico Pio Zemljič, prav tako izjemno igralko. Življenje z igralko: slabost, prednost ali oboje? Vidim same prednosti. O določenih stvareh se lahko lažje sporazumeva in kljub temu, da so poklicni in zasebni interesi zelo podobni, sva si vseeno tako različna, da se s to raznolikostjo dopolnjujeva. Ker naju oba povezuje igralska umetnost, je razumevanje partnerja, predvsem pri poklicnih zadevah, mnogo lažje, v Pii najdem oporo, nudi mi tehtne argumente, razmisleke … tudi upravičene kritike. Vendar pa ne glede na to čutim, da ti lahko tudi laik, človek iz drugega "foha", če ga le spoštuješ, vedno nakaže pravo smer in se od njega ogromno naučiš.

Pet pridevnikov, ki vas po vašem mnenju najbolj opišejo? Uf, to je težko (smeh). Pri takšnih vprašanjih vedno doživim blokado možganskih celic. Morda vztrajnost … ja, to zagotovo. Lahko tudi argumentirano kontriranje, v pogovorih, v različnih dejanjih … Ne prenesem vsiljevanj. Rad imam svobodo, tako poklicno kot zasebno …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin