Malce predolgi in rahlo kaotični viktorji

Ampak različne žirije so stvari videle drugače in z rezultatom se moramo soočiti. Tako kot se bodo morali snovalci in režiserji viktorjev počasi soočiti s tem, da prireditev ne more biti vedno, praktično vsako leto, zgolj še ena humoristična oddaja.

In tokrat so šli do konca in se niti niso odločili samo za enega šaljivca. Zamenjalo se jih je veliko in toliko žaltavih so razdrli, da se niti enega vica v celoti ne spomnim. Voditelji so peli, plesali (Lado Bizovičar), kritizirali (Gojmir Lešnjak), se zredili (spet Bizovičar), povedali so, kaj mislijo o ponarejenih spričevalih, tekmovali so v naklonjenosti do gejevske skupnosti (Slon in Sadež, Vid Valič, Nataša Tič Ralijan) in povedali kako anekdoto ali celo literarno, brezkompromisno pornografsko zgodbo (Jonas). To je bila ena plat medalje, menda boljša, čeprav mestoma utrudljiva, a po drugi strani je koncept ali narava prireditve narekovala povsem drug profil nastopajočih. Nagrado za najboljšo pevko, recimo, je dobila Tanja Žagar, ki bi s svojim nastopom oziroma zahvaljevanjem (med drugim tudi ansambloma Avantura in Alegro ter logaški glasbeni šoli), sodila bolj na kakšno veselico.

No, in to je bilo treba pomešati z darkerskimi Siddharto in Kinom Šiška, ki je letos dobil nagrado za koncept, in spet to je bilo potrebno pomešati. S čim? Logično! Z vseprisotnimi Modrijani, ki so skupaj z Janom Plestenjakom brundali V dolini tihi. In jasno, to se bolj kot na zmodernizirane swingovske ritme ujema z življenjskim delom Mita Trefalta, na kar brez dvoma najbolj sedejo družina Sotošek in pesem o mami. Kako minuto predlogo in za običajnega gledalca malce preveč kaotično.