Kralj Lear: Od mogočneža do norca

Kaj povedati o verjetno največjem piscu umetniške besede, ki je kdajkoli živel? Večina pozna njegova romantična dela, prežeta s humorjem, in tragedije, kjer kruti življenjski trenutki ne prizanesejo prav nikomur. Takšna je tudi zgodba Kralja Leara (z mogočno prezenco, donečim, ukazujočim glasom in dovršeno igralsko mimiko ga je izvrstno upodobil Pavle Ravnohrib), ki v veri, da ga njegove tri hčere, Goneril, Regan in Kordelija, ljubijo bolj kot življenje, ob koncu svoje vladavine mednje razdeli kraljestvo. Goneril in Regan, starejši od sester (utelešenje zla v podobah Drage Potočnjak in Romane Šalehar, kot se pozneje izkaže), ga z leporečenjem o neizmerni ljubezni slepo prepričata, da jima pomeni več kot življenje samo. Najmlajša Kordelija (primerno zadržana, a prepričljiva Jana Menger) se raje odloči za resnico, ki je prav tako ljubeča, a v očeh in srcu vsemogočnega kralja v danem trenutku nezadostna. Odločitev pade – Kordeliji se odreče in jo izžene iz kraljestva. Nezadržen potek nesrečnih dogodkov, ki nato sledijo, vse udeležene akterje posrka v vrtinec prevar, laži, zaničevanj in pogubnih dejanj, ki pripeljejo do tragičnega, a katarzičnega vrhunca predstave, ki se konča s smrtjo starejših sester in prevaranega kralja. Če ste si večer zamislili v prijetno toplem ambientu gledališke dvorane, se boste tokrat močno opekli. Režiser Matjaž Berger je namreč predstavo umestil v ruralno, s pajčevinami "okrašeno" dvorano nekdanjega gradu Klevevž nedaleč od Šmarjete na Dolenjskem. Modna brv, pardon, igralska brv (občinstvo namreč sedi na obeh straneh nekaj deset metrov dolge in nekaj metrov široke neravne poti) je osrednji in edini oder, ki služi namenu predstave. Pot, posuta z drobnim peskom, ki ob vsakokratnem stiku z igralčevimi nogami ustvarja zadušljivo, a mistično prašno meglico, ki obstane v zraku, močno pripomore k celostni podobi in vzdušju predstave. "Oder" je z vseh strani obdan z lučnim parkom in morda, po mojem mnenju, nerazumljivimi projekcijami na televizijskih sprejemnikih. Veliko vlogo v predstavi je odigrala tudi izvrstna glasbena podlaga.

Kljub vsej zavidljivi tehnologiji je v ospredju seveda igralec. Celotna ekipa je svoje delo opravila z odliko. Od blebetajočega norca Iva Godniča do omahljivega, izdajalskega kneza Glostra, ki ga je upodobil Matija Vastl. Od moči željnega kneza Cornwalla v podobi Uroša Mačka do Boruta Veselka, prevaranega in trpečega očeta, grofa Glostra. Pozitivno me je presenetila dobra igra radijca in televizijca Jureta Longyke, prav tako "divjaštvo" mladega Uroša Kaurina ter pogum in zvestoba Mateja Recerja v vlogi grofa Kenta.

Moje misli o sami uprizoritvi lahko strne stavek iz predstave: "… tu gre za čudno zmes smisla in nesmisla". Kljub trenutkom monotonosti in razvlečenosti je predstava vredna ogleda. Ima svoje vrhunce, ki popolnoma zasenčijo padce. Zato, toplo se oblecite, s seboj prinesite zaščitne maske proti prahu (pljuča in dihala vam bodo hvaležna) ter se prepustite čarovniji shakespearejanske besede. Prepričan sem, da vas bo začarala. Mene je.