Kostumografski opus Alenke Bartl

Alenka Bartl je bila ena prvih slovenskih poklicnih kostumografk z univerzitetno izobrazbo iz likovne umetnosti in kostumografije. V petinpetdesetih letih je zasnovala več kot 500 gledaliških kostumografij, sodelovala je z vsemi tukajšnjimi dramskimi in obema opernima in baletnima gledališčema ter pri kakšnih štiridesetih filmskih in televizijskih produkcijah. Postavila je tudi temelje slovenske katedre za kostumografijo – kot redna profesorica je zaznamovala generacije študentov akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter akademije za likovno umetnost.

Vse svoje delovno življenje se je borila za uveljavitev poklica kostumografa, zanj je morala marsikaj šele vzpostaviti. "Ko je začela delati v gledališču, je bilo ime kostumografke redko zaslediti v gledaliških listih, na plakatnih in drugih objavah," se v izvrstnem katalogu, ki je izšel ob razstavi, spominja operni režiser baletni koreograf Henrik Neubauer. Alenka Bartl se je zato borila, da so ob imenu scenografa začeli navajati tudi kostumografa, sčasoma pa tako zase in za svoje kolege dosegla enakovredno obravnavo z drugimi soustvarjalci predstav in filmov. Z leti je dosegla tudi to, da so v gledališčih odprli mesto organizatorja kostumov, kar bi lahko nekoliko ohlapno opisali kot asistenta kostumografa.

Tako Bartlova tudi svojo pregledno razstavo razume predvsem kot promocijo svojega poklica, pri čemer pri nas še vedno pogreša razvito kritiko scenografije in kostumografije, kot nujni del gledaliških medijskih ali strokovnih refleksij oziroma likovnih kritik, kot je to praksa v tujini. "Kostumografija je likovna disciplina, ki vizualno predstavi vlogo igralca na kreativen način. Kostumograf poveže koncept režiserja in dramaturga z estetiko časa. Ta se spreminja. Kostum mora biti oblikovan likovno primerno funkciji vloge," je nekaj od v katalogu zapisanih stališč Alenke Bartl.

Za film in televizijo je Bartlova prispevala marsikatero vizualno upodobitev likov, od televizijskih nanizank do celovečernih filmov. Posebno mesto med filmskimi in televizijskimi režiserji je imel v ustvarjalkinem opusu Matjaž Klopčič. Njegova estetika ji je bila najbližja in tako je z njim tudi "najlažje in najlepše sodelovala". Sadove njunega soustvarjanja si bo mogoče ogledati od 3. maja v Slovenski kinoteki, kjer bo na sporedu Klopčičeva retrospektiva.

Od ideje do skice, od skice do ideje

Pregledna razstava kostumografinje temelji na njenih skicah. Teh je v letih njenega ustvarjanja nastalo okoli 5000, predstavljenih jih je nekaj čez 300. Izbor je v sodelovanju s kustosinjo razstave Tee Rogelj naredila avtorica sama. Izdelanih kostumov je predstavljenih le nekaj.

Ustvarjalkine skice, ki so sistematizirane glede na delo za televizijo in film ter gledališče, so študijski material, izhodiščni gradnik vizualne, značajske podobe lika, interpretacija in hkrati likovno delo. Vešča obrtnega in umetniškega postopka je svoje ideje hitro prenesla na papir, pred tem pa skozi pogovore z režiserjem o konceptu postavitve, o sporočilu predstave in upoštevanju scenografove zamisli, svojo idejo temeljito premislila in dodelala.

Kostumografkine skice tako nikoli niso bile le njen študijski material, ampak tudi pomembno interpretativno režiserjevo in igralčevo orodje. Zapis impresij lika, njegovih značajskih potez, pozicij, popis duha in estetike časa ter prostora, v katerega je bilo uprizoritveno delo umeščeno. To nam predstavljajo skice Alenke Bartl, z mnogimi likovnimi in kratkimi tekstovnimi zapisi, opombami. Ali kot je o njenem delu zapisal, tudi na razstavi citiran, režiser Vinko Möderndorfer, njen nekdanji študent, pozneje pa dolgoletni sodelavec: "Najzanimivejši del umetnosti gospe Alenke so bile, vsaj zame, njene skice. Nikoli niso bile tehnične, vedno umetniške. Lotevala se jih je kot slikarka, kot likovnica, kot umetnica. Njene likovne skice so bile slikarski izdelki. Vedno je poskušala naslikati značaj določenega lika. Veliko pozornost je posvetila glavam, obrazom, frizuram, tudi maski. To niso bile realistično izrisane glave, sploh ne, bile pa so točno prave impresije grimas in določenega značaja. /.../ Velikokrat se je zgodilo, da so igralci na njenih skicah zelo natančno in veliko bolj konkretno, kot to zmorejo režiserjeve in dramaturgove analize, ugledali svoj lik." In za vsakega režiserja kot tudi igralca je risala drugače, za svoje delo pravi kostumografinja. Začutiti in upoštevati individualne razlike je bilo zanjo pomembno.

Nekateri od mnogih sodelavcev in sodelavk kostumografinje so svoje spomine in izkušnje zapisali v katalogu. Njeno delo opisujejo skozi mnoge presežke, umetniške kot tudi raziskovalne, analitične in strokovne vrline. Mnoge od teh so iztisnjene v njenih skicah, odete v fizično pojavnost, umišljeno preobleko, še poudarjajo ustvarjalci razstave, pod katero se pod vlogi vodij projekta podpisujeta Francka Slivnik in Ivo Svetina.

Del razstave sta tudi dokumentarna filma Gospa, ki z oblačenjem slači in Legende velikega in malega ekrana: Alenka Bartl, kostumografinja v režiji Slavka Hrena.