Koreografija organizacije sodobnih življenj

"Sodobna organizacija življenja je podvržena določenim potem, akcijam, vzorcem, pa tudi ponavljajočim se gestam, ki jih lahko mislimo tudi s pojmom koreografije, katerih scenariji pa nam niso povsem razvidni in jasni," je z besedami utemeljen najnovejši projekt avtorice Mateje Bučar, ki ga je naslovila Parkiranje Pakiranje. V akcijah na javnem prostoru, na Erjavčevi cesti, ki se bodo dogajale v petek, 19. oktobra, med 14. in 15. uro, v soboto pa na isti lokaciji ob 12. uri (v primeru dežja bodo objavili spremenjen urnik) ter še v drugih, sproti napovedanih terminih, bodo med drugimi nastopili Nina Fajdiga, Evin Hadzialjević, Maja Kalafatič, Kaja Lorenci.

Parkiranje Pakiranje razvija koncept ready-made koreografij, ki nastajajo v vsakdanjem življenju po poteh skozi urbane prostore in ob organizaciji sodobnih življenj. Polje sodobnega plesa koreografinja tako obravnava v razširjenem pojmovanju, umetnost razume kot nekaj, kar je lastnost vsakdanjika, in to odpira v življenje, v mesto, med ljudi, na cesto in ulico. Koreografija tako postane last vsakogar, vsakdo je njen izvajalec, ustvarjalec in poustvarjalec. Gre za predstavo, v kateri smo vsi nekoč že nastopili oziroma nastopamo in v njej vsak dan znova sodelujemo.

Ali kot je ob projektu zapisal teoretik sodobnega plesa Rok Vever: "Rekli bi, da je sodobna organizacija življenja polna prikritih, netransparentnih koreografij. Predstava Parkiranje Pakiranje skuša koreografijam vsakdana zagotoviti neki minimalen okvir, zato da bi postale razvidne in berljive, zagotavlja jim tisti šibki figuralni očrt, tisto gledalsko dioptrijo, ki pogojuje pretvorbo spekularnega v spektakularno. Gre za nekakšen koreografski ready-made, ki vsakdanji 'koreografski objekt' izpostavi, mu podeli naslov in se 'nanj' tudi podpiše."

Filozofinja Renata Salecl pa ubesedi: "V današnjem času kar naprej nekaj potujemo, se prevažamo, prenašamo kovčke, vrečke, torbe, jih zlagamo in prelagamo v prevozna sredstva ter kar naprej ponavljamo isti krog. Ob vsej tej aktivnosti je mnogokrat videti, kot da se pravzaprav vrtimo v krogu, včasih pa celo, da dejansko ostajamo na enem mestu. Ob vsej želji nekam potovati, zamenjati kraj, najti nove objekte, ki jih bomo vzeli s sabo, odkriti novo življenje, si težko priznamo, da je bila vsa aktivnost le maska tega, da se v resnici nič ni spremenilo. Nenehna aktivnost je novi Sizifov mit. Beg možganov pa predvsem beg znotraj možganov samih."

Zelena luč Parkiranje Pakiranje je drugo delo, ki ga koreografinja Mateja Bučar umešča v ambiente sodobnih urbanih prostorov. Zelena luč iz leta 2010 je serijo pomnoženih koreografskih akcij, plesnih figur, miniaturnih kompozicij umestila na različne semaforizirane prometne lokacije, skozi katere je avtorica parafrazirala poglavitna parametra pojmovanja sodobnega plesa: prostor in čas. Pri tem je razvidno signalizacijo razumela kot instanco diktata, avtoriteto, ki usmerja gibanje v prostoru in času, to pa tako primerjala s klasično pozicijo koreografa.