Julie Delpy: Morali bi se prepustiti življenju in naravi

Čeprav živi v Los Angelesu, kjer je življenjska filozofija "low fat", "fitness" in "non smoking", in je pred letom dni rodila sinka Lea, se kot prava Francozinja ni odrekla cigaretom, saj je tudi na intervjuju v Berlinu kadila kot Turek. S francosko in z mednarodno filmsko zvezdo, ki nam je ostala še posebej v spominu kot Celine, ki je spravljala ob pamet Jesseja (Ethan Hawk) v romantičnih dramah Before Sunrise in Before Sunset, smo se pogovarjali o njenem najnovejšem filmu Krvava grofica (The Countess). Film je bil premierno predvajan v Berlinu, trenutno pa ga lahko gledamo tudi v slovenskih kinematografih.

Zgodovinska drama prikazuje življenje (ali pa samo mit) krute madžarske grofice Erzebet Bathory, ki je za ohranjanje lepote in mladostnega videza pila kri mladih devic in se v njej tudi kopala. Delpyjeva, ki je film napisala in režirala, igra razvpito grofico, v mednarodni igralski zasedbi pa so tudi odlični William Hurt, Daniel Bruehl in Anamaria Marinca.

Kaj vam je bil največji izziv pri tej produkciji – pisanje scenarija, režija ali igra? Vse je bilo zahtevno, kombinacija vsega, morda je bilo res najtežje hkrati igrati glavno vlogo in režirati film. Zaradi dvojne odgovornosti sem bila na koncu dneva utrujena kot pes, to je zelo zahtevno delo. Če bi se še kdaj lotila takšne izkušnje, bi v svojem filmu zaigrala manjšo vlogo! (smeh)

Ali ste sebi dali glavno vlogo zaradi lažjega pridobivanja denarja za produkcijo? Da. Preprosto vprašanje, preprost odgovor! (smeh)

Kako ste izvedeli za mit o grofici Bathory? Zanjo in za legendo, povezano z njenim življenjem, sem prvič slišala povsem naključno. Prijatelj je pisal besedilo o Abrahamu Stokerju, slavnem irskem pisatelju, ki je ustvaril lik Drakule, in ta prijatelj je odkril, da je bila prav grofica Bathory tista, ki je bila navdih za roman o grofu Drakuli. Kasneje sem izvedela, da je bila ta grofica tudi navdih za pravljice bratov Grimm. Vplivala je na celo vrsto ljudskih mitov, ki so nastali v literaturi v obdobju štirih stoletij, vendar mnogo ljudi tega ne ve.

Ali dogodki, prikazani v filmu, temeljijo na zgodovinskih dejstvih? Ali ste si dovolili kaj umetniške svobode zaradi dramaturgije? Zgodovina je siva cona zaradi različnih interpretacij. V primeru grofice Bathory mislim, da so resnične trditve okrog njene osebnosti, ni bila prijetna ženska, bila je dokaj mračen tip. Okrog nje je obstajal nek skrivni dogovor, kajti mnogo zgodovinarjev meni, da ni bila tako grozna, kot jo predstavljajo – kopanje v krvi in podobne stvari so samo en velik mit, s katerim so jo hoteli očrniti. Vedeti morate, da je bila v njenem času ženska svobodnega duha in lastnega mnenja nezaželena in nevarna.

Kako bi opisali svoj film? Kot zgodovinsko-domišljijsko dramo ali intimno dramo? Všeč mi je zgodovinski del, vendar me je bolj zanimala osebna drama, ne samo njena, zaradi česar je film bolj teatraličen in manj spektakularen. Všeč mi je tudi mit – pa če je resničen ali ne – o tem, da je ubijala mlada dekleta, da bi se mazala z njihovo krvjo. Ta obsedenost z večno lepoto in mladostjo je tudi danes prisotna, zato je zgodba zelo aktualna.

Ali je to na nek način feminističen film? Da, čeprav ona ni ravno pozitivna oseba. Feminizem, rasizem in podobne družbene pojave lahko različno tolmačimo. Če nekdo trdi, da so vsi črnci na svetu pozitivci in čudovite osebe, je tudi to oblika rasizma, saj je to ravno taka neumnost, kot bi nekdo trdil, da so vse ženske na svetu lepe in super. To ni feminizem, to je neumnost! Nekatere ženske niso pozitivne predstavnice našega spola in to je dejstvo. Zato je to feminističen film, vendar na nek sprevržen in bizaren način. (smeh)

Kaj je za vas lepota? Ne vem. Fascinirajo me ženske, ki zaradi lastne lepote končajo v obsedeni norosti plastičnih operacij in kozmetičnih preparatov za pomlajevanje. Mislim, da bi se morali prepustiti življenju in naravi in biti to, kar smo, ne pa se pehati za prividom večne mladosti in lepote. Staranje je dobro, to je normalen proces našega življenja, ki se ga ne smemo bati. Staranja se ne bojim.

Kaj pa smrti? Se bojite smrti? Vsi se bojimo smrti, saj pomeni konec vsega nam znanega. V tem smislu se lahko poistovetim z likom grofice. Ona je zelo močna, pa vendar ne more nič proti smrti, ki pride prej ali slej. Ne razumite me narobe, povsem naravno je, da ženske skrbimo za svoj videz, želimo biti lepe in urejene, ampak skrajnosti, ko se obrnemo proti naravi, lastnemu telesu in organizmu, gotovo niso ne pametne ne koristne. To postane nevroza.

Kako vidite sebe kot žensko v današnji družbi? Nekje sem prebral, da imate radi samsko življenje, zdi pa se, da ste zaključili s tem načinom življenja, saj ste pred kratkim postali mamica. Ravno to sem pomislila, ko se je rodil moj Leo: zdaj nisem več sama in zelo dolgo ne bom več. Hudiča! Ha ha ha! Zares, dobro, da sem rodila, zelo lepo mi je z njim, rada sem mama. Moj mali je zelo sladek in zelo lep (smeh) ter zelo zabaven! (smeh) Ko sem rekla tisto, nisem hotela reči, da sem zelo rada sama, ampak da se ne bojim biti sama. Sem pa tudi rada sama, saj mi nikoli ni dolgčas, vedno kaj počnem, zdaj pa vem, da nikoli več ne bom sama. (smeh) Seveda, poleg obveznosti do otroka si bom morala nekaj časa vzeti tudi zase in za svoje delo, moram pisati in podobno.

Se vam zdi, da ste se kot oseba in kot ženska spremenili, odkar ste postali mamica? Ne vem, še vedno mi je vse to novo. On je še dojenček, mislim pa, da se mi je z njegovim prihodom na svet spremenilo vse življenje, sploh ne vem več dobro, kdo sem. Ne vidim se več kot posameznica, kot ena oseba, zdaj sem del njega in njegovega življenja, trenutno nisem oseba Julie Delpy, ampak stroj za dojenje! (smeh) Najbolj nenavadno pa je, da sem srečna, ker sem stroj za dojenje. (smeh)

Ste kdaj razmišljali, kako je biti moški ali kako si je želeti biti moški? Sem ... in mislim, da bi mi bilo všeč biti moški, uživala bi v tem. Rada sem ženska, uživam v tem, ampak bi uživala tudi kot moški. Še bolje bi bilo, če bi bila lahko oboje in to izmenično, da bi bilo zabavneje – malo moški, malo ženska itd. (smeh)