Josef Nadj se je s predstavo Dolžina 100 igel vrnil na slovenske odre

Začetek predstave Dolžina 100 igel je obeležilo odstrtje težke zavese Cankarjevega doma, ki je razkrila osem članov ansambla, zbranih za družinskim klavirjem. Sledilo je nekaj minut tišine, preden so se plesalcem oziroma ustvarjalcem na odru pridružili še glasbeniki, nato pa so skupaj občinstvo pozdravili z volčjim pozdravom. Glasbeniki, ki jih sestavljajo Mezei Szilárd na violi, Branislav Aksin na trombonu, Kornel Papišta na tubi, Bogdan Ranković na klarinetu in basklarinetu, Márkos Albert na viončelu, Ervin Malina na kontrabasu in Ištvan Čik na bobnih, so s poskočnimi ritmi jazzovske glasbe iz plesalcev izzvali nenadzorovano gibanje in zviranje po tleh, ki se preneha s smrtjo klovna. Plesalci so uprizorili njegov pokop in predstavo nadaljevali skriti pod različnimi maskami.

Beli motivi na črnem ozadju Osrednji del predstave je bil posvečen risanju slik, ki so jih plesalci ustvarili s svojimi nepovezanimi gibi. Črna platna so preplavila oder, plesalci pa so jih z različnimi tehnikami mazali z belo tekočino. Tako je ena od slik nastala z razbitjem sklede, v kateri je bila omenjena bela tekočina. Druga tako, da je edina ženska v predstavi ležala na platnu, nato pa jo je koreograf Josef Nadj pokril z belim prahom, iz tega pa je nastal obris njenega telesa. Tretjo sliko sta simetrično ustvarila oba plesalca, ki sta najprej belo tekočino spila in jo izbljuvala po platnu, nato pa si v usta dala še bel prah in ga ravnotako pihnila na črno platno, na katerega sta tik pred tem postavila kozarec. Takšnih ustvarjanj z belimi motivi na črnem ozadju je bilo kar še nekaj, vse svoje "slikarije" pa so izobesili po scenskih stenah.

Plesalci so se vmes preobleki v črne obleke, čez glavo pa so imeli belo prevleko, sledil je skupni ples, ki je med predstavo ostal isti – nevrotičen in nepovezan, z gibi, ki so se v vsakem delu ponavljali. Plesalci iz predstave, med katerimi so poleg Josefa Nadja še Eric Fessenmeyer, Döbrei Dénes, Ishii Junya, Francia Gyula, Budai Enikő, Kalmár Ákos in Gemza Péter, so v zadnjem dejanju predstave, se pravi s smrtjo glasbenikov, izzvali smeh v dvorani, saj je glasbenike umorila pošast, ki so jo nosile velike igle. To pa je naznanilo tudi konec predstave, ki je trajala slabo uro, za konec pa si je njihova trupla ogledal eden od plesalcev, ki je na sebi nosil nagačeno jelenjo glavo.

Josef Nadj, sicer madžarskega rodu, se je na slovenskih tleh predstavil že kar nekajkrat, in sicer s predstavami Sedem nosorogovih kož, Anatomija zveri, Vojček, Habakukovi komentarji, Les temps du repli, Eden, Asobu, Sho-bo-gen-zo in Les Corbeaux. Tokrat je v Ljubljano pripeljal sedem plesalcev, ki so se izpopolnili v njegovem Regionalnem kreativnem Ateljeju, ki ga je ustanovil leta 2007 v njegovem rodnem mestu Kanjiža. To mesto pa služi kot navdih za njegove predstave in tudi tokrat ni bilo nič drugače.