Iva Krajnc: Petje mi je res v užitek

Za začetek, zelo klišejsko vprašanje, zakaj ste se sploh odločili za ta poklic? Če iskreno povem, ne vem, zakaj točno. Kar precej časa sem nihala med medicino in poklicem igralke. Vendar pa se konec koncev oba poklica ukvarjata s človekom, s človeškimi odnosi in to je bil tudi eden izmed glavnih dejavnikov, da sem se na koncu odločila za študij na AGRFT. Je pa res, da sem že kot dekletce zelo rada plesala in nastopala. V igralske vode me je popeljal tudi moj otroški nemir. Nikakor nisem mogla biti pri miru in ta nemir se je lahko izživel le v igralskem poklicu. Vsak igralec/ka se rad/a razvija. Kako sami poskrbite za svoj razvoj, tako na profesionalni ravni kot tudi čustveni? Glede na to, da se pogovarjava ravno po mojem prihodu iz Berlina, kjer sem preživela dobrega pol leta, je bil to zame neke vrste "higieničen" način razvoja. Pred Berlinom sem namreč začutila, da sem ujeta v rutino, za katero pa ne želim in nočem, da se pojavi v mojem poklicu. Želim biti zaljubljena v svoj poklic. Zaradi obilice dela, predvsem kontinuiranega dela, sem se odločila, da je potrebna krajša pavza, ko sem lahko podrobno razmislila o sebi, o tem, kar počnem, kaj želim in kako si želim ustvarjati. V tem času sem se udeležila tudi raznih delavnic, kjer sem nekako ponovno osvojila osnove razmišljanja, ki ga sicer nisem pozabila, a sem v tej smeri postala bolj "obrtniška". Sicer pa se z opazovanjem okolice in razmišljanjem oblikuje moj odnos do dela.

Kaj vas izpopolnjuje kot igralko, kaj kot osebo? Zdi se mi, da je ljubezen, predvsem bližina osebe, ki ti v življenju pomeni največ, zelo pomembna. Najbolj me izpopolnjujejo majhne radosti življenja v dvoje. Ne bom sicer rekla, da sem popolnoma družinski človek, me pa življenje v dvoje dopolnjuje in izpolnjuje. Na odrskih deskah pa me absolutno dopolnjujejo moji sodelavci, moji kolegi, ki me vsakokrat naučijo tudi nekaj novega. Z leti mi je vse pomembneje, s kom delam in ne toliko, kateri tekst delam. Na začetku igralske kariere ti je seveda nadvse pomembno, katero vlogo boš igral v predstavi. Ko pa postajaš starejši, ugotavljaš, da je način, kako boš naredil neko vlogo, odvisen od tvojih partnerjev na odru. Seveda pa brez sinergije vsega ne gre.

Vas bolj veseli nastop na odrskih deskah ali pred kamero? Zakaj, zakaj ne? To je vprašanje, s katerim sem se sama precej dolgo ukvarjala. Kaj me bolj privlači, ali gledališče ali film? Odgovora črno-belo ni. Mogoče le to, da je film v Sloveniji manj frekventen, saj se pri nas mnogo manj snema kot v tujini. In zato v filmu vidim več intrige, zato me tudi tako zanima. Ker pa sem zdaj bila več kot pol leta brez nove vloge v gledališču, sem ga začela zelo pogrešati, predvsem telesni, fizični in intelektualni dril, ki ga nudi ustvarjanje na odrskih deskah. Brez tega ne bi mogla živeti, pa naj se sliši še tako patetično. Torej se nekako ne morem odločiti, ali je film tisti ali gledališče, ki mi ponuja več. Kot sem omenila prej, morda samo zaradi frekventnosti malo več film, vendar pa absolutno vračanje k gledališkim koreninam. Teater je baza, ki je kot igralec ne smeš in nočeš zapustiti.

Kakšno je življenje v Berlinu? Berlin ima ogromen kulturni jedilnik, s katerega vsakdo lahko izbere svojo intelektualno hrano. Je zelo mlado mesto, kar me je precej presenetilo, in nadvse živahno in odprto mesto. Sprva sem opazila, da je vključevanje v to lokalno, nemško družbo nekoliko oteženo, a ko te enkrat sprejmejo za "svojega", so izredno odprti in veliko bolj sproščeni. Je mesto pompoznosti, včasih celo brez kakšnega posebnega smisla, kar ima nek svoj šarm. Del mesta, kjer sem živela, je bližje vzhodnemu delu nekdanje združene Nemčije in tam mi je bilo izredno všeč. Navdušuje me tamkajšnja arhitektura. Tudi izredno bogato nočno življenje v številnih lokalih in restavracijah. Skratka, mestni vrvež, ki te ne pusti kulturno lačnega.

Berlin ima za vas še posebej pomembno mesto v srcu, predvsem zaradi naziva vzhajajoče zvezde na Berlinalu leta 2006. Ste se za bivanje v nemški prestolnici odločili tudi zaradi kakšnega dejavnika, ki je povezan s tem filmskim festivalom? Skoraj zagotovo da. Prvič sem se z Berlinalom srečala že leta 2001 s filmom Maje Weiss Varuh meje, kjer je film tudi prejel nagrado. In že takrat se mi je Berlin zazdel izredno privlačno mesto. Tja sem se velikokrat vrnila, ali na kakšno delavnico ali kot turistka. Po Berlinalu 2006 pa sem nekako spoznala tudi "industrijsko" stran filma, obenem pa me je ravno to prisililo, da sem si poiskala agenta oziroma agencijo, ki bi morda podobno razmišljala kot jaz sama. Pod okrilje me je leta 2007 vzela agencija Das Imperium, ki je usmerjena predvsem na delo igralcev izven Nemčije. Evropski film ima namreč to možnost, da se sooča z različnimi nacionalnostmi in zdi se mi, da je prihodnost filma ravno v tej raznolikosti. V agenciji sem doživela precej pozitivnih "feedbackov" in ko sem nato razmišljala, kje bi torej preživela prosto leto, ni bilo dvoma o tem, da bi to moral biti prav Berlin.

Vloga v filmu Besa je izredno kompleksna. Kako ste se pripravljali za to vlogo? Nikoli še nisem imela takšne količine materiala pred seboj kot ravno v tem filmu. Ko sem prvič prebrala scenarij, sem pomislila, da bo to precej trd oreh, zato sem se za vlogo začela pripravljati kar dobra dva meseca pred začetkom snemanja. Vseeno pa to ne pomeni, da sem se "zabubila" med štiri stene in cele dneve preživela razmišljajoč o liku. Analitično sem sama predelala tekst in tako ugotovila, kaj si želim od filma, a sem pustila tudi precej odprtih vprašanj. Izredno me je zanimalo obdobje prve svetovne vojne in kako je učiteljevanje potekalo takrat (Lea, ki jo igram v filmu, je učiteljica med prvo svetovno vojno), zato sem tudi obiskala Šolski muzej. Tam sem z užitkom prebirala časopisje iz tistega obdobja in podatki so mi pri oblikovanju vloge izredno pomagali.

V filmu vam dela družbo legenda jugoslovanskega filma Miki Manojlović. Izkušnja igrati z njim je …? Fantastična! On ne samo, da je odličen igralec, je tudi fantastičen človek. Delo z njim je bilo tako natančno, jasno in duhovito kot malokdaj. Naučil me je kopico preprostih stvari, ki so na prvi pogled najtežje. Je tudi izredno zabaven, humoren. Med snemanjem sem se nemalokrat od srca nasmejala njegovim domislicam.

Imate poleg igranja še kakšno strast v življenju? Hm … Ko sem se v svojem matičnem teatru prvič srečala z muzikalom (Kabaret), sem se tudi prvič srečala s petjem in nikoli si nisem mislila, da bi mi petje lahko bilo v tak užitek. Seveda mi je petje predstavljalo izziv, včasih tudi stres, kajti premagati strah in peti pred številno množico, ni mačji kašelj. Zdi se mi, da je ena velika kvaliteta igralca, ko ta strah premagaš. In ko lahko to dosežem, dosežem neizmerni užitek. Na splošno torej lahko rečem, da mi je glasba kot sama življenjska strast.

Nam lahko zaupate, kaj vas v poklicnem življenju čaka v prihodnosti? Ravno sem končala snemanje TV-filma z Boštjanom Vrhovcem, čaka me snemanje še enega. V letošnji sezoni se počasi pripravljam na novo uprizoritev v matični hiši MGL, zadnjo v tej sezoni, kjer me čaka fantastična zasedba kolegov. Se že veselim!