Goro Osojnik: Ana Monro je v dobri formi

Z Gorom Osojnikom, vodjo Gledališča Ane Monro, sicer pa znancem s TV-zaslonov, odrskih desk ter enim od dežurnih klovnov Rdečih noskov, smo se pogovarjali o tem, zakaj avtorska skupina Ane Monro kljub dobri formi odhaja na ustvarjalni premor, kdo jo bo nadomestil, pa tudi o vrhuncih 30-letnega ustvarjanja in življenja med monrojevci in drevišnjem festivalu ognjenih ambientov in luči, Ani Plameniti.

V kakšni formi bo Ana Monro dočakala svoj 30. rojstni dan?

V dobri, kaj bi se pritoževal? Avtorska skupina Gledališča Ane Monro (GAM), ki je dolga leta delovala v bolj ali manj enaki sestavi, letos proslavlja 30-letnico in prostor prepušča mlajšim. Navsezadnje smo ustvarili več kot 50 predstav, kar pomeni več kot ena na leto, in glede na to, da so vse od začetka do izvedbe avtorsko delo, se človek počasi izpoje. Recimo temu, da si bomo vzeli ustvarjalni premor, in globoko verjamem, da bo to res samo premor in da nas čez nekaj časa čaka veliki povratek. Mislim, da je GAM poleg skupine Laibach ena najstarejših neodvisnih skupin, nismo sprti, ne zapiramo vrat, je pa dejstvo, da se vsi enkrat pač razidejo, tudi ljubezenski pari. Ko je čas za to in ko se stvar izpoje.

Ima tudi recesija svoje prste vmes?

Ima in nima. Recesija sicer ni neposredno povezana s tem, je pa res, da je področje, s katerim se ukvarjamo, torej alter teater in ulično gledališče, v Sloveniji področje, s katerim si težko zagotoviš eksistenco. Vsak od sodelujočih v GAM-u se je poleg Ane Monro vedno ukvarjal še z drugimi dejavnostmi, od televizije, komercialnih gledališč do drugih kulturnih institucij. Dejstvo je, da sta kultura in umetnost skozi vso zgodovino živeli od drobtin, ki so padle z bogataševe mize, in jasno je, da če je kruha manj, je manj tudi drobtin.

Omenili ste, da izvirna zasedba Gledališča Ane Monro svoja mesta prepušča mlajšim. Kaj to konkretno pomeni?

Pred približno sedmimi leti smo ustanovili šolo uličnega gledališča Šubla. Zdaj so jo končale že tri generacije in ugotavljamo, da nove prihajajo hitreje, kot smo si zamislili. Zadnje predstave, na primer Moljerado, smo že ustvarjali skupaj. Od "starih" članov aktivno nastopava z Matjažem Ocvirkom, drugi sodelujejo občasno. Mislim, da je čas za nove generacije, nove ideje in pristope, naša dolžnost pa je, da to podpremo.

Gledališče Ana Monro je ulično gledališče, potemtakem Slovence preseneti na ulicah. Kako se mimoidoči običajno odzovejo na vaše nastope?

Popolnoma preprosto. Če jim je všeč, je v redu, če jim ni, je to slabo. Pomembno je, da znaš poiskati način, s katerim premostiš mejo med nastopajočim in gledalcem, in to kar na ulici. Pri Ani Monro gre za precej demokratičen način konzumacije umetnosti, če ti ni všeč, se sprehodiš naprej. Je pa res, da to za sabo povleče tudi finančne težave, saj tistega, kar je zastonj, ljudje ne cenijo. Tudi mi se bomo morali zganiti in začeti drugače razmišljati. Minili so namreč časi, ko smo se primerjali s Švico. Danes je očitno na mestu primerjava z Grčijo, kmalu pa verjetno tudi z Ukrajino. Ali Ana Desetnica, Ana Mraz, Ana Plamenita in Ana Prešerna kljub vsemu ostajajo na programu?

Za zdaj vse to ostaja.

Na Krakovskem nasipu v Ljubljani nocoj pripravljate poseben ognjeni večer, že četrto Ano Plamenito. Kakšno kulturo bomo lahko zaužili?

Ana Plemenita, festival ognjenih ambientov in luči, bo letos, tudi zaradi recesije, potekala sočasno s praznovanjem 30-letnice gledališča Ane Monro. Osnova bo 21 razstavnih panojev, ki bodo kot nekakšen rezime življenja Ane Monro, okrog njih pa bo ognjeni ambient, ki ga bodo soustvarjali tudi obiskovalci. Lahko bodo izdelovali glinene posodice, kamor bodo namestili svečke, lahko se bodo preizkusili v gledališču senc in z dlanmi ustvarjali živalske podobe, tudi želje v čast Ani Monro bodo lahko zapisali na papir in jih vrgli v poseben panj želja.

Verjetno ste v teh dneh precej razmišljali o vaši navezi z gledališčem Ane Monro, pa me zanima, kaj je ta monrojevska zgodba prinesla v vaše življenje?

Osebno mi je celoten proces skupinskega ustvarjanja – od ideje do izvedbe –, pa tudi do zoprnega momenta, ko je bilo treba vse skupaj počistiti (smeh), res blizu. Nabralo se je ogromno lepih trenutkov, a meni je najbližje to, da mi uspe dober nastop, ki opravičuje naš obstoj. Ti trenutki so sicer mogoči vsepovsod, a meni so ti na ulici pač najljubši.