CO2 v Equrni

Razstava CO2 v likovni celoti povezuje slovensko in avstrijsko slikarsko izkušnjo. Formalno sledimo predvsem sivinskim tonom, ki nam izrisujejo različne prevode vsakdanjega sveta. Dare Birsa na slikovni predlogi predstavlja bivanjski svet, Richard Kaplenig pa predmetni svet.

Forma na zvočni ravni

Richard Kaplenig se s svojim likovnim razmišljanjem odziva na obdobje konceptualne in multimedijske umetnosti. Sicer kipar po izobrazbi realne objekte iz sedanjega časa in prostora prevaja v slikarski prostor. Iz posamičnih, naključnih in trenutnih situacij iz okolja pripoveduje o predmetu, ki ga je uzrl in pretvoril v slikarski predmet. Pri tem se v rezultatu sprašuje, kakšno rabo in pomen ima ta upodobljeni predmet v realnih razmerah. S fizično izkušnjo objekte zaznava kot formo, ki ji dodaja tudi besede. V primeru glasnega branja besed pa umetnik dodaja, da imajo njegovi slikarski nosilci poleg vizualne tudi zvočne komponente.

Upodobitve na videz trivialnih predmetov iz vsakdanjega sveta nas za trenutek ustavijo in spomnijo, da ima vse v našem okolju določen namen in pomen. Upodobljena estetska predmetnost in besede s pomeni nas nenehno opominjajo na svojo nepogrešljivost v vsakdanjem življenju.

Števnost v današnjem času

Na drugi strani se v razstavi srečujemo s subtilnimi deli Dareta Birse. Ta s svojim družbeno angažiranim razmišljanjem in z upodabljajočo perfekcijo dopolnjuje Kaplenigov predmetni svet. Oba v celoti kot jing in jang opozarjata na sodobno dojemanje sveta, ki je vse prevečkrat obremenjen s števnostjo, z zanemarjanjem kakovosti bivanja posameznika. Platna Dareta Birse iz ciklusa "sociologija" predstavljajo nabor izjav, opažanj družbenih ali osebnih položajev, razmerij in napetosti, ki jih Birsa opaža v trenutnem življenju. Različne drže rok prikazujejo posameznikovo stisko, upor ali njegov občutek nemoči.

Podvojena pripovednost

Tovrstne razstave ponujajo na enem mestu vpogled v svojstven likovni prostor, ki ga tvorita izkušnji dveh subjektov. Takšnih postavitev ni mogoče ločiti na dva dela. Gledalec jih namreč bere celostno in jih težko ločuje na dva avtorska pola. V vsakem kadru na delo prvega vpliva tudi drugo delo in obratno. Zato takšne razstave lahko ponudijo gledalcu več, kot če bi se ta srečal zgolj z enim avtorjem. Slike med seboj komunicirajo in niso izolirane od zunanjega sveta. Ravno nasprotno, v vsebinskem dialogu z njim močno sodelujejo.

V tem primeru je pomenljiv tudi naslov razstave CO2. Tako kot se na atom ogljika vežeta dve molekuli kisika, se tudi v prostor galerijskega sistema vključujeta dva slikarja. Rezultat v tem primeru je likovna razstava oziroma spojina, ki se lahko poveže in učinkuje tudi na druge, vse do 21. septembra.