BridA: ko je izvajanje umetniškega dela prepuščeno algoritmu

Slikarji Tomi Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica si že od časa svojega študija na beneški akademiji, kjer so se leta 1996 povezali v skupino BridA, zastavljajo vprašanja o vlogi umetnika in sodobne umetnosti, avtorstva in procesa ustvarjanja umetniškega dela. Skozi raziskovanje procesa nastajanja umetniškega dela in uporabo ter analizo tehnologije v odnosu do svojega dela kot tudi do družbe so se povezali s številnimi znanstveniki in institucijami doma in v tujini. Skozi svoje delovanje so tako predstavili že marsikateri proces in premislek o zastavljenih vprašanjih.

Umetniki se sliki niso nikoli odpovedali, so pa njeno izvajanje in interpretacijo prepustili gledalcu ali nekemu drugemu sistemu, največkrat avtomatiziranemu, algoritemskemu. Tako je tudi v primeru njihovih najnovejših projektov Sestavljavca in Dinamičnih slik, do česar so jih pripeljali njihovi predhodni postopki.

Gledalec kot avtor slike

Pomemben začetek preteklega in zdajšnjega dela BridE je bil njihov prvi projekt, začet leta 2005, z naslovom DIY – Do It Yourself/Naredi sam. Gre za zgoščenko z navodili, kako izdelati likovno delo s štirimi barvami: rdečo, sivo, črno in temnosivo. V tem projektu so umetniki, potem ko so razmišljali, kako odčarati vlogo umetnika in umetniškega dela ter odpreti sicer hermetično zaprt proces ustvarjanja, prišli do samega odgovora, odgovornost, vsaj za izvedbo, pa so v tem primeru preložili na gledalca. Tega so povabili v proces nastajanja umetniškega dela, sebi pa zastavili nadaljnjo smer, v kateri so iskali in še danes iščejo možnosti, kako lahko postopke na poti do artefaktov tudi spreminjajo. Mimogrede, gledalci jim avtomatizirane slike pošiljajo še danes. Te so najrazličnejših dimenzij in nanesene na številne materiale.

V letih, ki so sledila, so "bridovci" tako svojo idejo kot tudi svoje delovanje razgradili do potankosti, v posamezne dele procesa ustvarjanja so kdaj spet povabili gledalca, drugič zato napisali algoritem, ki je v likovno predeloval najrazličnejše informacije. Od meritev krvnega tlaka do snovi v zraku in podobno.

V projektu Modux, ki je imel več svojih različic in razvojev, so v prvem od njih na kraju takrat še nezgrajenega stadiona Stožice zbrali podatke o številu načrtovanih sedišč, velikosti zemljišča, denarju, ki bo porabljen, in podobno. Te so skozi algoritem prepisali v vizualno gradivo, tega pa projicirali na platno. Statistične podatke in druge meritve so v digitalno prepisovali tudi v svojih nadaljnjih raziskovanjih.

Na pomen vseprisotnih informacij, različnosti njihovih interpretacij, pojavnosti in uporab so nas opozorili z Informacijskim pospeševalnikom. S skoraj 39 metrov dolgo cevjo, ki je informacije materializirala na različne načine, skozi zvok in dim. Projekt Trackeds je bil naslednji korak. Ta je prinesel še novo družbeno dimenzijo, vprašanje nadzora, umetniški manifestaciji pa dinamiko.

Ta projekt so začeli v umetniški rezidenci v italijanskem mestu Como, kjer so nad mesto postavili nadzorne kamere, v rezidenci pa sledili gibanju prometa in ljudi. Tudi to je v samosvojo vizualnost prenesel algoritem. "Trackeds se je razvil v nekaj, kar lahko povzroči neki družbeni odziv. Gre za vprašanje nadzora, paranoje, da nam povsod sledijo, in podobno. To niti ni bil naš cilj, ampak projekt se je razvil tudi v to smer. Ustvarilo se je neko okolje, ki ga lahko apliciraš na različne situacije," pojasnjuje Tomi Kerševan. Projekt Tracked 2.0 je leta 2010 BridA izvedla v slovenskem parlamentu, termično zapisovanje sprememb so posneli od zunaj, umetniško spremljanje sej v realnem času pa je Sendi Mango sporočala v Galerijo Kapelica, kjer je nastajala dinamična umetnina, sestavljena iz različnih podatkovnih parametrov.

Sestavljavec in Dinamične slike

Umetniki tudi v svojih zadnjih delih proces ustvarjanja natančno razgrajujejo, izvedbo pa še vedno prepuščajo avtomatiziranim sistemom, ki omogočajo gradnjo likovne vsebine. Tako je tudi pri Dinamičnih slikah in Sestavljavcu.

Informacije za Dinamične slike nabirajo v okolju, prostorih, na internetu in jih izbirajo v nenehni interakciji z občinstvom. Prek algoritmov naprave nastajajo vizualno nenehno spreminjajoče se likovne vsebine.

Sestavljavec je še en BridIN vmesnik, ki izvaja umetniško delo. Je naprava, ki lahko v skladu z natančnimi ukazi premika roko po površini in tako na njej tvori različne umetniške vsebine. Mehanični računalniški sistem, ki omogoča umetniško dejanje ali okolje zanj, njegovi avtorji vidijo kot analogijo z različnimi tehnološkimi rešitvami, ki ustrezajo uporabi v znanstvenih ali drugih družbenih kontekstih in pogojih. Kot zapišejo o Sestavljavcu sami: "Vidimo ga lahko tako v vlogi risalnika, opozorilne table, reklamnega panoja, datotečnega sistema kot atomskega mikroskopa, laserske pincete ali umetniškega platna." S tem projektom pa tako pokažejo, kako lahko lastnosti tehnologije, njenih dimenzij in realizacij pretvorimo ne v funkcijo manipuliranja in uporabe, ampak v funkcijo umetnosti in ustvarjanja.

In če končamo z besedami umetnikov, ki so jih ti napisali pred leti ob eni od svojih različic projekta Modux: "/.../ (Umetniški) produkt ni zaznaven element v prostoru in času, temveč misel, ki jo obiskovalec odnese s seboj."