Boštjan Gorenc - Pižama: Nihče od gledalcev v predstavi ne bo prepoznal sebe, temveč svoje sosede

Boštjan Gorenc - Pižama je eden prvih slovenskih raperjev, skoraj veteranski stand-up komik, pa tudi prevajalec, ki je domačim bralcem približal sago Georgea R. R. Martina Pesem ledu in ognja, zgodbe o gospodu Gnilcu in mladinski roman Krive so zvezde, ki bo letos dobil tudi filmsko različico. 13. marca bo v SiTi Teatru premierno predstavil svoj novi projekt 50 odtenkov njive, v katerem se bo lotil slovenstva, jezika, malce pa bo tudi erotike.

Prihodnji četrtek v SiTi Teatru pripravljate stand-up celovečerec 50 odtenkov njive. Slišim, da ljudje kupujejo vstopnice že za nove datume, ki sploh še niso uradni, za predpremiero pa ste prodali dvakrat več vstopnic, kot je bilo predvideno. Zakaj je ta predstava uspešnica, še preden smo jo lahko zares videli? Lepo zavajajoč naslov ima! V predstavi je komaj kaj erotike, še manj pa ruralnega.

Predstava naj bi bila o jeziku. Jezik igra dobršno mero. Letos mineva deset let od mojega prvega stand-up nastopa, kar bom zaznamoval s predstavo. Sam sem mojster za marketinško nezveneče naslove, kar sem dokazal že pri skupini Komikaze. Ko smo imeli leta 2007 prvo skupno predstavo, sem zlobiral naslov, ki je bil parafraza Trubarjevega gesla, in dobili smo Pristati inu obstati. Tokrat se mi je ponudil zelo zveneč naslov, ki bi ga bilo škoda zavreči, naj pa vse vseeno potolažim, da je v predstavi vendarle del, kjer vzamem premiso iz Petdesetih odtenkov sive, a junak glavno junakinjo trpinči na načine, ki jih lahko ponotranji arhetipska slovenska gospodinja. Tukaj ni lisic in bičev, ampak stvari, ki zabolijo slovensko gospodinjo.

Na primer? O tem pa ne smem govoriti pred premiero. Samo limanice sem nastavil!

Zakaj so gospodinje sploh ciljno občinstvo za erotiko? Ne vem, moja teorija je, da je knjiga Petdeset odtenkov sive uspešna zato, ker je napisana v slogu srednješolskega dnevnika in je dejansko nostalgija. In si bralke rečejo: "No, saj take smo bile pa v srednji šoli. Tako sem pa tudi jaz pisala, ko me je Tine peljal na ples, po drugem plesu je pa odšel, in ko so igrali Dekameroni Sava šumi, se je šel poljubljat z Metko, ki je imela boljšo trajno od mene, prasica." Vse lahko podoživijo.

Zasledila sem, da ste si želeli prevesti Petdeset odtenkov sive, a niste prišli zraven. Bi sploh lahko resno prevajali tako slabo napisan izdelek? Bolelo bi me. Zelo. Ampak bi imel ves čas v mislih knjižnično nadomestilo, ki bi ga dobil iz tega naslova. Prevajalskega ponosa ali osebnega zadoščenja tukaj ne bi bilo, bi se pa poznalo pri "državnem regresu".

Poleg nekaj malega erotike obljubljate tudi kletvice. To je ta povezava z erotiko pravzaprav. Kletvice, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, so večinoma srbohrvaške in polne spolnosti. Vsaka ima zvezo z občevanjem te ali one vrste, medtem ko so slovenske kletvice povsem sterilne, in kar je še huje, povsem nerazumljive. Kaj storiti, ko ti nekdo reče bes te plentaj? Saj ga ne razumeš. Ali pa tristo kosmatih medvedov. To je nekaj, kar bi si v LinkedIn napisal kak nagačevalec živali.

Med drugimi tudi Bernard Nežmah ugotavlja, da najbolj sočne kletvice praviloma prelagamo na južne sosede. Ker nam je nerodno! Malo se delamo čistune. Kot da branimo integriteto naroda kot dostojnega in vzornega, ki noče imeti nič s takimi pritlehnimi koncepti, kot je neinhibirano izražanje čustev (smeh).

Zdaj se pa že malo postavljate pred preostalimi, ki tukaj sedijo z nama za mizo. Včeraj sem brskal po slovarju in rekel, da se bom za današnji intervju naučil dve tujki, ki ju bom nato uporabil. Našel sem inhibirano, predpono ne- pa sem sam dodal in tako dokazal svojo jezikovno kreativnost (smeh). Druga tujka, ki jo uporabljam, je diskretnost. To je pa opis tega slavnega stranišča iz Sočija z dvema školjkama.

Kako v predstavi rešujete zagato z erotičnimi izrazi, uporabljate staroslovenske izraze? Poleg vzdihovanja v Petdesetih odtenkih njive ni toliko erotike, da bi imel težave z izrazi, ni tako polteno vse skupaj (smeh). Gre pravzaprav za predstavo o slovenstvu. 50 odtenkov njive lahko vzameš tudi metaforično. Vzameš njivo kot bistven gradnik slovenske identitete. Njiva je stvar, kjer so naši pradedje odraščali, če si bil prav, klen mož, nisi šel nikdar s svoje zemlje. Lahko si trpel, lahko ti je požiralnik bavšeja pogoltnil ali pa ti je sliva padla na glavo, ti si ostal na svoji zemlji. Njiva je uporabna kot metafora, 50 odtenkov njive je lahko tudi 50 odtenkov slovenstva.

V njej jemljem nekatere stereotipe, nato pa jih rušim ali potenciram oziroma uporabljam primere iz pop kulture, iz kulture, da seciram našo narodovo psiho. To se sliši izredno učeno, a je zelo zabavno. Na predstavi izveste, kako vplivajo Cankarjeva dela na narod v celoti, kakšen vpliv ima odpoved predizbora pesmi za Evrovizijo na slovensko politiko in to, da letos bo, samo potrjuje mojo teorijo, ki pa je kot baraba ne bom izdal pred predstavo.

Niste sami iz Kranja? Od kje ta navdušenost nad njivo? Nikoli nisem bil ravno v središču mesta, odraščal sem sredi tovarniškega kompleksa, do desetega leta smo namreč stanovali nad menzo tovarne Iskra kot edini otrok v radiu enega kilometra, dokler nisem dobil brata. Potem sem pa vedno živel na vasi, sicer v bolj urbanih vaseh.

Kaj pa je to urbana vas, Drulovka pri Kranju? Ja, no, Besnica. Čakajte, imamo olimpijko! No, urbana, je vendarle strnjeno naselje. Zdaj pa živim v vasi v kraju, kjer lahko rečem, da imamo ulico samo zato, ker gre skozi vas glavna cesta, drugače pa bi imeli trg, okoli katerega bi vsi živeli. Jaz si ne predstavljam, da bi lahko funkcioniral v Ljubljani.

Ljubezen do ruralnega se lepo rima tudi z vašo ljubeznijo do stare slovenščine in vašega najljubšega pesnika. O, ja, to je Pavel Knobl. Njega sicer nimam v predstavi, a o njem skušam čim bolj izobraževati ljudi. V šolah namreč širijo laž, da je Valentin Vodnik avtor prve slovenske umetne pesniške zbirke. A Pesmi za pokušino niso prve, leta 1801 so v Kranju izšle Knoblove pesmi. Pavel Knobl je bil orglar v kranjski župni cerkvi, napisal je Štiri pare kratkočasnih pesmi in vodilna pesem je Od prdca, kjer je napev: "Napnimo fagot, prdimo povsod, Tiberiju na čast, ki je dal to oblast!"

Na dLib, Digitalni knjižnici Slovenije, imajo skeniran izvod iz Vodnikove osebne knjižnice in v njem je na notranji strani Vodnikov pripis: "Bukve iz Kranja, polne drekanja, pri sebi zadrži ga, naprej ne deli ga."

Nam je Vodnik to zakuhal? No, pa verjetno je učiteljicam in učiteljem nerodno. Ne morejo v šoli vprašati: "No, o čem je pisal prvi slovenski pesnik?" – "O prdciiih." Pri nas more biti kultura resna. Vsi jo dajemo na piedestal, vse mora delovati v smeri narodnega graditeljstva, vse mora biti vzvišeno. Ampak ni. To je forma, skozi katero izražaš ustvarjalnost. Pozabljen je tudi Ivan Rob, ki je naredil parodijo na Desetega brata v verzih. Parodiral je Prešerna, pa Danteja, ko je neki del Božanske komedije postavil v klet Kemijskega inštituta.

Ko ta predstava postane uspešna in z njo obredem vso Slovenijo, bom naredil umetniški performans, ki ga bom prijavil na ministrstvo za kulturo in dobil subvencijo. Naslov bo: Reinvencija slovenske poezije. Spekter vulgarnega in …

Neinhibiranega? Ne, ne morem prevečkrat uporabljati te besede, ker potem bodo ljudje mislili, da sem diplomiral.

Zakaj pa ne napišete učbenika o tem? To bi pa lahko! V tem je keš! Samo je treba priti v učni načrt. Vsak dan moram pisati ministru Pikalu: "Eeeej, živjoooo, naredimo en program, evropska sredstva za spremembo poučevanja slovenščine. Naredimo en zbornik."

No, knjiga Krive so zvezde, ki ste jo prevedli, bi bila verjetno kmalu lahko uvrščena v domače branje. Ta mora biti domače branje! Saj razumem, da moraš predelati kanonsko literaturo, ampak če v slovenski literaturi nastopa desetletni mulec, to še ne pomeni, da bo desetletni mulec to razumel. Cankar je genij, ampak zanj moraš imeti določene izkušnje in starost, da se ga zares lahko lotiš.

Glede na to, da vas poznamo kot prevajalca Igre prestolov in Gospoda Gnilca, je Krive so zvezde nekoliko bolj tragična knjiga, saj govori o najstnikih, ki umirajo za rakom. Ste kaj jokali med prevajanjem, kot smo bralke in bralci to počeli med branjem? Oh, ja, sem, ko sem bral. Ampak odkar sem foter, se precej hitreje solzim. Tukaj se mi je dejansko zgodilo, da sem na točki, ko neka oseba umre – ne bom govoril o tem, katera –, imel resne težave. Čeprav sem knjigo prej prebral dvakrat ali trikrat, sem, ko sem natipkal tista dva stavka, obnemel, skrušilo me je. Usedel sem se nazaj in začel globoko dihati ter samega sebe spraševati, zakaj sem to naredil. Na tisti točki sem bil prepričan, da če ne bi tega prevedel, bi bila ta oseba še živa. No, ampak jaz sem jokal tudi pri Igri prestolov.

Res, pri kateri knjigi? V tretji knjigi, ko Daenerys osvobodi sužnje in jo kličejo Mati. Kako moško od mene!

Pri rdeči svatbi pa ne? Tisto je bilo pa prehudo. Tam ni bilo ničesar več, takrat mi je George R. R. Martin, človek, s katerim imava baje srhljivo podoben način smejanja, segel z golo roko v prsni koš, mi vzel srce in ga pred mojimi očmi pojedel kot Daenerys konjsko srce.

Ste mu to povedali, ko sta se srečala? Ne, nisem imel srca (smeh). Ko smo se vozili po Sloveniji, je bilo menda čisto srhljivo, ko sva padla v sinhron smeh.

Sta si tudi sicer podobna? On je tak hipuzelj v žlahtnem pomenu besede. Zelo je odprt, veliko ga je zanimalo o slovenski zgodovini, gradovih, ob Predjamskem gradu se mu je trgalo. Slikali smo se na Zmajskem mostu, najbolj všeč pa mi je bilo, ko mi je napisal posvetilo v knjigo, da se mi zahvaljuje, da sem direwolfs prevedel v krvovolke ter da stags nisem prevedel v samoroge, temveč v jelene. Skratka, hvala, ker sem prevedel pravilno.

V Franciji je namreč prevajalec direwolfe prevedel v volkodlake, italijanskemu prevajalcu pa se je jelen, ki na začetku ubije krvovolkuljo, zdel premalo fantazijski in ga je spremenil v samoroga. In tako zgrešil povezavo, da je jelen žival družine Baratheon.

Slišim, da je bil obisk v Sloveniji tudi zadnja priložnost, ko je Martin še dajal posvetila v knjige? Res je, ko je obiskal Slovenijo, je izšel osmi ali deveti del nadaljevanke Igra prestolov in mu še ni bilo jasno, kako velik je. Na koncu se je v Konzorcij natrpalo dva tisoč ljudi, osem ur je podpisoval.

Sta še v stiku? Ko bo izšla nova knjiga, mu bom najbrž začel pospešeno pisati o vprašanjih o hakeljcih v knjigi.

Kdaj pa si lahko obetamo novo nadaljevanje sage? Če bodo Sedmeri dali, upamo, da bo nova knjiga izšla v prvem ali drugem četrtletju leta 2015. Upajmo. Se pa trenutno res ukvarjam z Martinom, saj prevajam njegove tri kratke zgodbe, ki so predzgodbe Pesmi ledu in ognja. Dogajajo se sto let prej, ko Targaryeni še živijo in vladajo, in gre bolj za svet "navadnih" ljudi, podeželske gospode, zemljiških vitezov. Knjiga bo izšla poleti.

Kako je gledati serijo s svojimi prevodi? Všeč mi je, da so ti izrazi zaživeli tudi sicer, da mi je uspelo ustvariti svet, ki ga domači bralci radi berejo. Fino je tudi to, da so se odločili, da ohranjajo kontinuiteto s prevodi, da ne uporabljajo angleških imen krajev, ampak moje. No, in prevode pesmi, te sem avtorici podnapisov poslal že kar preventivno, saj jih v nadaljevanki ne uporabljajo v enakem vrstnem redu kot v knjigi. Jim pa zamerim, da niso peli Poslednjega velikana. Nekako se poistovetim z velikani, s tem prekletstvom obilnih, velikih mož.

Potem vas je najbrž navdušil tudi redkobesedni Hodor. Hodor je zakon. Tudi igralec je super. Najlažje besedilo ima, ker govori samo Hodor, ampak dela, nima vedno istega izraza, izraža različna čustva skozi to besedo (smeh).