Boris Kobal: Ljudje imajo željo po muzikalih

Lahko bi vas poimenovali za "pionirja" glasbenega gledališča pri nas, saj ste skupaj z gledališčem v Brnu in njegovim direktorjem Stanislavom Mošo slovenskemu občinstvu v poklicnem gledališču predstavili v tujini izredno priljubljen muzikal. Zakaj ste se odločili za tak korak? Gre za splet okoliščin. Moša je v Brnu ravno odprl mestno gledališče (Mestske divadlo Brno), ki je specializirano tudi za muzikale. Odprtja gledališča se je udeležila tedanja dramaturginja in moja kolegica Alja Predan, ki mi je po povratku predlagala, da bi bilo dobro stopiti v stik z Mošo. Zdelo se mi je, da je pravi čas, da Slovencem predstavimo nekaj novega, da je slovensko občinstvo lačno nove zabave. Vse drugo pa je, kot pravijo, zgodovina.

Leta 2006 je luč sveta ugledal izredno uspešen prvi muzikal v MGL - Kabaret. Zakaj kot prva ravno ta broadwayska uspešnica?

Vedeli smo, da če želimo slovenskemu občinstvu predstaviti pravi muzikal, da moramo "udariti" z znanim komadom, ki ima dobro glasbo, dobre pesmi, ples, dobro zgodbo. In vse to Kabaret je! Ljudje so tudi že poznali filmsko različico z Lizo Minelli. Je sicer izjemno zahteven projekt, a vedel sem, da imamo v gledališču dobre igralce, ki so zmožni takšnega napora. Izpeljali smo notranjo avdicijo, saj vsi ljudje pač ne morejo plesati in peti. Niso vsi za vse. Oblikovali smo izjemno ekipo z Urošem Smolejem na čelu. Zanj sem vedel, da ima strahotno željo igrati to zvrst zabave , obenem pa je imel tudi veliko informacij, saj so ga muzikali že od nekdaj zanimali. Delo je skupaj s preostalimi igralci opravil izvrstno, kar dokazujejo tudi številne ponovitve in nagrade, ki jih je prejela predstava.

Tu moram izpostaviti Žareta Prinčiča in orkester Big Band Slovenije , ki sta opravila strahovito delo. Če ne bi obstajala sinergija vseh delcev, tega ne bi bili sposobni izpeljati. Z vseh strani je vel ogromen entuziazem in temu primeren je bil tudi končni rezultat, ki je bil seveda fenomenalna predstava. Zmaga je bila naša. Korak naprej je bil zato toliko preprostejši. Naredili smo naslednji muzikal, Goslač na strehi, pa še naslednjega, Sugar, sledilo je Pomladno prebujenje in zdaj Dekameron.

Za osnovo ste vzeli Boccaccievo istoimensko delo, besedilo za vašo predstavo je spisala Ira Ratej. V čem se besedili razlikujeta, kje lahko potegnemo vzporednice?

Dramatizacija naše predstave je zelo podobna zgodbi originalnega romana. V izvirniku se sedem žensk in trije moški pred kugo zateče v nek grad. Da bi pregnali dolgčas, si začnejo pripovedovati zgodbe. Skupaj so deset dni in vsak dan povejo deset zgodb. Vsak dan določijo drugega, ki usmerja pripovedovanje zgodb. To je nekako osnova romana in pri nas je podobno. Gre prav tako za skupino desetih ljudi, ki pred neko pandemsko boleznijo, gripo, zbeži v nek zapuščen prostor, ki ga poimenujejo dekameron. Sprva ne vedo, kaj ta prostor je, a sčasoma ugotovijo, da je zapuščeno gledališče, kjer so na voljo vse prvine za uprizarjanje zgodb, ki si jih pripovedujejo, od kostumov do scen, resda minimalističnih. Zgradba romana in naše predstave je torej ista, le vezno besedilo je sodobno in izmišljeno. Predstava sama je sicer komična in ima "lahek" podton, sledimo pa paleti zgodb, od najbolj burkaških do skoraj krvavo resnih, ki vključujejo seks, življenje samo, radosti do življenja, prešuštništvo, tudi religijo in smrt.

Kako ste v besedilo vpeli pesmi in glasbo Milka Lazarja?

To je definirano že v samem besedilu, ki smo ga med delom še izpopolnjevali. Z Lazarjem, ki je imel že osnovno glasbo v glavi, sem presedel kar nekaj ur, na koncu pa se prepustil njegovi zamisli in glasbeni zasnovi, saj se mi zdi, da je kot vrhunski glasbenik izredno dobro zajel bistvo časa, v katerem se predstava odvija.

Bo Dekameron poleg pevskih vključeval tudi plesne točke, prvine?

Bo. Sicer ne gre za tako specifično koreografijo kot pri Kabaretu. Natančnejša opredelitev bi bila, da gre za koreografski gib, ki ne nakazuje nobenega točnega obdobja, ampak je dejansko izmišljena stvar. K sodelovanju sem povabil vrhunsko plesalko Jano Menger, ki se je izkazala za izjemno dragoceno sodelavko, ki zna delati tudi z ljudmi, ki niso poklicni plesalci. Zdelo se mi je, da bo pri tej predstavi gib odigral pomembno vlogo, saj lahko tudi brez besed povemo kakšno zgodbo.

Kako in zakaj je v tem primeru prišlo do sodelovanja med MGL in SNG Nova Gorica?

Pred začetkom dela sem bil postavljen pred dejstvo, da gre za koprodukcijo, in to se mi zdi perfektno. Tudi vloge so enakomerno porazdeljene, pet MGL-ju in pet SNG-ju. Veseli me, da se je tako raznolika ekipa strnila skupaj in da deluje kot enota.

Muzikali v tujini so velik finančni zalogaj. Kako se z režijo takih predstav spopadajo slovenska gledališča?

Resnično so veliki finančni zalogaji. To se je pokazalo že na samem začetku, pri Kabaretu. Če bi razmišljali izključno o zaslužku, bi se močno opekli. Zaslužka kot takega ni. Če predstava ni v minusu, je to že zaslužek. Gre pa za velik vložek. To se je nato tudi pokazalo v sami uspešnosti predstave, saj v določenem trenutku nismo niti mogli zadostiti potrebam občinstva. Imamo pač premajhno dvorano. Tudi muzikali, ki so sledili, so polnili gledališče.

Če se vrnem na vložek, je ta absolutno večji kot pri običajni predstavi. Tu so glasbeniki, orkester, koreograf(i) …, da o sami sceni niti ne govorim. Predstav, ki si jih je mogoče ogledati na odrih v New Yorku ali Londonu, pri nas ni mogoče uprizoriti, saj nimamo niti dvorane niti tehničnih zmožnosti za to. Predstave, ki se delajo tam, se delajo s končnim ciljem zaslužka, zato so tudi finančni vložki ogromni. Gibljejo se v več sto tisočih, tudi milijonih funtov oziroma dolarjev. Gre za osem predstav na teden v gledališčih z več tisoč sedeži, če kdo v ansamblu zboli, predstava ne odpade, saj ima posamezna vloga več alternacij, itd. Pri nas smo lahko skromni, a ambiciozni. Za amaterstvo ni prostora.