Bobby in Boris: Vojna živcev ali vojna političnih moči?

To je le peščica nerazumljenih zahtev, s katerimi je v napeti (šah pa napet?) predstavi ljubljanske Drame Bobby in Boris, najnovejši dramski uprizoritvi na Velikem odru, kot razvajeni otročaj grozil ameriški šahist Bobby Fischer.

Srčika dokumentarca na odru, igre, ki so jo spisali Dušan Jovanović, Mitja Čander in Eva Mahkovic, je vpogled v ozadje in razplet zdaj že legendarnega svetovnega šahovskega prvenstva med branilcem svetovnega naslova, Sovjetom Borisom Spaskim, in izzivalcem, prej omenjenim Fischerjem, ki je potekalo leta 1972 v Reykjaviku. Pa je res šlo samo za merjenje intelekta? Je bil dvoboj v času hladne vojne le krinka za merjenje moči dveh svetovnih velesil?

Kakorkoli, že pred ogledom sem bil, priznam, nekoliko skeptičen glede koncepta predstave, češ kaj mi lahko kot gledalcu ponudi dve uri in pol trajajoča predstava o razmerju dveh nasprotujočih si oseb in njuni strasti do igranja šaha. A natančno izpeljana režija Dušana Jovanovića, stopnjujoča napetost do skorajda katarzičnega vrhunca in trdna, prepričljiva igra obeh protagonistov, Igorja Samoborja in Aljaža Jovanovića, so me prepričali, da šah ni le pomikanje figur po šahovnici, temveč da gre za kraljevo igro, "gimnastiko uma", ki od vpletenega (še posebej tistih, ki v svetu šaha nekaj veljajo) zahteva visoko stopnjo zbranosti, genialnosti, celo uničujoče norosti.

Bobby Fischer je veljal za enfant terribla med šahisti. Njegovo vzvišeno obnašanje, cel kup kapric in včasih res smešne zahteve do organizatorjev tekmovanj so naletele na neodobravanja šahovskih kolegov, a še tako slab sloves nergača ni mogel prikriti dejstva, da je šlo za delikatno osebo in izjemnega šahista, genija med geniji. Celo blazneža do neke mere.

Jovanović je poosebljenje Fischerjevega "zla". Lik, ki ga je ustvaril, je karakterno kompleksen in večplasten, izbruhi jeze, za katerimi se skrivajo številni strahovi, so kaotično obvladljivi, zmagoslavje ob koncu, ko svojega nasprotnika neusmiljeno potepta, pa je privoščljivo in pristno zlobno, in tega nikakor ne skriva. Nasproti mu kot Boris Spaski suvereno stoji Samobor, ki prvotno uravnoteženost in umirjenost uglajenega gospoda skozi počasni mojstrski razkroj osebnosti zamenja za izžeto, živčno razvalino, ki popusti pod Fischerjevimi pritiski. Tu se pokaže ranljivost in človečnost njegovega lika in Samobor je pravi človek, igralec, za to delo.

Igralci in igralki v obrobnih vlogah, Saša Tabaković kot Paul Marshall, Fischerjev odvetnik, Andrej Nahtigal kot Nikolaj Krogius, sekundant Borisa Spaskega, Alojz Svete v vlogi Gudmundurja Thorarinssona, glavnega organizatorja dvoboja, Saša Pavček kot izjemna Tjara Jonsdottir, televizijska voditeljica in novinarka, Zvone Hribar kot Lothar Schmid, glavni sodnik, in Petra Govc v vlogi Larise Spaske, žene Borisa Spaskega, s svojimi privlačnimi liki poskrbijo, da je dogajanje okoli šahovskega "petelinjenja" še bolj intrigantsko in zanimivo. Prav ta podzgodba, to dogajanje, ki spremlja glavni dvoboj dveh genialcev, ozadje celotnega cirkusa, da že tako napeti zgodbi dodatno "brco v …".

Prehodi med scenami so tekoči in manipulacija odrskega prostora je izkoriščena do maksimuma. Pomembno noto v predstavi odigrajo videoprojekcije izjav pomembnih sovjetskih in ameriških osebnosti iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, v like katerih so se dodobra vživeli izbranci ansambla ljubljanske Drame – na misel mi pridejo Branko Šturbej kot predsednik ZDA Richard Nixon, dopadljivi Uroš Fürst kot velemojster Igor Bondarevski, trener Spaskega, Marilyn Monroe v podobi prelestne Nine Ivanišin in Milena Zupančič kot upokojena šahistka Vera Makarova. Gibljive slike na ozadju so učinkovito vpete v samo zgodbo in jo povežejo v enotno celoto.

Prav tako nadvse učinkovit pripomoček, s katerim je režiser občinstvu dopustil vpogled v možgane Spaskega in Fischerja, je bila uporaba dveh belih sfer, ki sta se nad igralca spustili vsakokrat, ko sta sedla za šahovnico. Kameri na mizi sta na sferi projicirali nekoliko izkrivljeni podobi Samoborja in Jovanovića, ki sta na glas premlevala o svojih potezah in potezah nasprotnika, tako da je lahko občinstvo "vedelo", kaj se dogaja v njunih glavah.

Ne nazadnje ne gre spregledati dramatične glasbene podlage, ki jo je iz klavirja v živo tankočutno izvabljala pianistka Valentina Tehovnik.

Ogled predstave priporočam. Najverjetneje se boste na koncu še enkrat vprašali: "Je šah res dolgočasen in nezanimiv in ali so šahisti resnično nevidni ljudje, ki jih marsikdo spregleda?" Sam sem (zdaj) prepričan v nasprotno …