"Blato (je) maslo pijanega Ljubljančana"

Leta 1997 je od mrtvih obudil festivalsko ladjo, ki sliši na ime Rock Otočec, jo pridno krmaril skozi razburkane in mirne, odmevne in povsem povprečne glasbene vode. "Lani smo začeli novo, sedemletno obdobje festivala Rock Otočec. Letos gremo še korak naprej, pripeljali smo še bolj zveneča tuja glasbena imena," nam v intervjuju zaupa Franci Kek. V pogovoru med drugim odgovori na govoričenje zlobnih jezikov, češ da je Rock Otočec le še bleda senca samega sebe, obrazloži korenine festivala, dotakne se časov, ko je kraljeval pred skrito kamero, pojasni svoje preventivno delovanje na področju prepovedanih drog, dotakne pa se tudi časov, ko je sedel v hramu slovenske demokracije.

Letos že 16. leto sodelujete pri organizaciji festivala Rock Otočec. Glasbena pojedina bo, podobno kot lansko leto, bogata ... Imeli smo obdobje v letih od 2004 do 2010, ko so festival pokonci držali predvsem domači bendi. Po sedmih letih je bilo treba nekaj narediti. Lani smo tako pripeljali skupini The Subways ter Guano Apes, letos gremo korak naprej, pripeljali smo še bolj zveneča tuja glasbena imena.

Lahko poveste nekaj besed o letošnjem repertoarju? Iz Amerike prihajajo Gogol Bordello, zasedba, ki se je prek luže le srečala, nekaj članov je namreč tudi iz vzhodnoevropskih držav, podobno kot Kultur Shock. Iz Anglije prihajajo na festival New Young Pony Club, nadvse zanimivi pa so tudi Švedi Movits!, ki jih v Sloveniji pozna le peščica, so pa že kar sedemkrat nastopili na znamenitem festivalu Glastonbury. Predstavil se bo Kiril Džajkovski, trenutno eden od najbolj vročih izvoznih artiklov Makedonije. Od domačih izvajalcev bodo nastopili Vlado Kreslin, MI2, Manouche, Orlek, od sosedov pa Hladno Pivo, Bajaga in še številni drugi.

Ni malo tistih, ki menijo, da je festival le še bleda senca samega sebe, da niti močnejša glasbena zasedba ne bo vrnila tako želene stare slave. Kako jim odgovarjate? Verjetno je bila večina posameznikov, ki so po forumih delili anonimno mnenje, v obdobju mojega mandata v državnem zboru na nasprotni politični strani. Če bi bili pošteni, bi opazili, da smo po sedmih letih lansko leto začeli novo obdobje, ga letos nadgradili, in če vprašate glasbene poznavalce, bodo pritrdili, da je prav lep.

Uvodno dejanje letošnjega festivala bo v rokah Človeka z bombami. Kaj nam lahko poveste o glasbeno-gledališki detonaciji? Rock Otočec in Anton Podbevšek Tetater (APT) sta dva temeljna projekta letošnjega EPK (Evropske prestolnice kulture). Že leta 2007 smo se odločili, da naredimo nekaj skupaj in tako bo na Rock Otočcu postavljena detonacija Človeka z bombami v režiji Matjaža Bergerja, znanega po številnih podobnih spektaklih. Glavno glasbeno vlogo pri projektu bo odigrala Siddharta, ta že nekaj mesecev v studiu ustvarja novo glasbo. V predstavi se bodo predstavili številni rock in operni pevci, instrumentalisti, baletniki, plesalci in telovadci. Prav je, da je EPK podprl domačo produkcijo, saj bomo le tako lahko Evropi pokazali kulturni presežek.

Rock Otočca sicer niste ustanovili, ampak obudili iz 21-letnega spanca. "Je Pirnar pršu, popoldne, petnajst čez štir' in reku: 'Čuj, Franci. Piknik bi 'mel!'" To je Štajerska izvedba naše himne (smeh). Rock Otočec se je prvič zgodil leta 1976, drugič leta 1983, nato pa sva zadevo skupaj z Marjanom Pirnarjem obudila leta 1997. Ves čas smo si želeli, da bi festival postal tradicionalen.

Kako bi sicer opisali glasbeno evolucijo enega od največjih festivalov na Slovenskem? Zaznamujejo ga sedemletna obdobja: prvič leta 1976, potem sedem let nič, nato 1983. in sedem let nič, devetdesetega spet nič, se je pa ponovno zgodil leta 1997. Sledilo je sedem let rasti po kakovosti izvajalcev, potem sedem let stagnacije ob vsej zahvali domačim izvajalcem, z lanskim letom pa začenjamo spet novo sedemletno obdobje.

Je blato – zaščitni znak festivala – stvar naključja ali se je kak pijan Dolenjec na festivalu stegnil v lužo in rekel: "Fantje, toj pa fajn." Bil je pijan Ljubljančan, no, celo trije so bili. Sicer niso bili tako pijani, natanko so vedeli, kaj delajo. Leta 1997 je padal dež in trojica si je na blatu privoščila tisto nekaj, kar si nekdo pozimi na ledu, poleti pa na vodi. Blato je po naključju postal zaščitni znak, a je še vedno le del Rock Otočca, del naše obsežne festivalske ponudbe.

Boste kot "fotr" Rock Otočca vajeti festivala kaj kmalu predali kateremu od sinov ali se imate namen postarati ob kombinaciji rock glasbe, žuborenja Krke in vlivanja alkohola? Že zdaj festivala ne ustvarjam sam. Skrbim za vsebino, kaj se tam dogaja, ob kateri uri in kje. Z raznimi stvarmi se ukvarjajo drugi, od logistike pa vse do financ. Ekipa se obnavlja, ljudje prihajajo in odhajajo, tako bo tudi v prihodnje. Sicer pa pridno pomagajo tudi sinovi.

Minuta za EPP ... Do osmega junija je vstopnice mogoče kupiti po nižjih cenah, omogočili pa smo akcijo 4 + 1 ter 10 + 3, pri nakupu štirih vstopnic je peta zastonj, pri nakupu desetih pa vam podarimo kar tri dodatne karte.

Kaj vas sicer trenutno, če damo festivalske obveznosti na stran, najbolj zaposluje? Tu in tam se pozanimam za kakšno primerno službo, da bi počel kaj podobnega, kot sem počel že v preteklosti. Ukvarjam se z vsebino Rock Otočca, to mi trenutno vzame tudi največ časa. Naj poudarim, da sem to počel tudi v obdobju opravljanja poslanske funkcije, saj smo imeli možnost, da 20 odstotkov svojega časa namenimo podobnim vsebinam. Sicer pa sem redno navzoč tudi na Twitterju (smeh).

Med slovenske zabavljače št. 1 vas je izstrelila skrita kamera, oddaja, ki je med letoma 2003 in 2005 dosegala zavidljivo raven gledanosti. Koga ste skozi kamero najbolj "našponali"? Najbolj dovzetni za kak hec so fantje, stari okoli šestnajst let, zelo dobre za obdelavo pa so tudi gospe v živopisanih oblekah. Sicer sem bil vesel prav vsakega, ki se je z menoj zapletel v neko zgodbo, na koncu pa so tudi vsi razumeli, da je šlo za zabavo.

Leta 2009 ste se v okviru projekta Gola resnica s kamero še zadnjič odpravili na teren in preverjali, kako hitro ljudje verjamemo neresničnim dogodkom. So vas rezultati presenetili? Artur Štern, ki je takrat za potrebe filma kandidiral za predsednika države, je bil kandidat, ki ni bil nikomur nevaren. Če bi to bil, bi ga nasprotniki verjetno poskušali onesposobiti, tako pa je počel, kar je želel. Počel je stvari, ki so bile tako ekstremne, da so jih mediji takoj pograbili in posledično poskrbeli za visoko gledanost, branost, poslušanost. Dejstvo je, da se v današnjem času, ko je večina medijev komercialnih, najbolj prodajajo stvari, ki so ekstremne, prodajajo se smrt, seks, kri. Če se o ljudeh, ki so znani, pove nekaj slabega, je vsa zadeva še toliko bolj zanimiva.

Bi rekli, da smo Slovenci vodljivi in ubogljivo čakamo na nov politični, gospodarski in socialni nateg? Deloma je to zagotovo res. Rekel bi, da smo ljudje precej vodljiva bitja, zelo smo odvisni od tega, kar nam servirajo mediji, verjamemo jim brez neke prepotrebne distance.

Po letu 2002 ste se pogumno podali na politični oder, leta 2008 so se vam na široko odprla vrata v hram slovenske demokracije. Ste imeli takrat občutek, da vam je uspel veliki met? Vrata se ne odprejo sama od sebe, gre za plod preteklega dela. Zadovoljen sem, da sem bil izvoljen, in lahko rečem, da mi je v mandatu kakšna stvar celo uspela. Tukaj se navezujem predvsem na nezdružljivost županske in poslanske funkcije.

Kako bi triletnemu otroku, ki ga odlikuje zdrava kmečka pamet, pojasnili pojem slovenske politike in pojem demokracije? Ta otrok je premlad, da bi razumel pojem, ki si ga po svoje razlagajo tudi ljudje v zrelih letih. Na žalost bi odgovor navezal na izjavo Churchilla: "Demokracija je slab sistem, boljšega pa se za zdaj ni še nihče spomnil."

Med mladimi preventivno delujete na področju prepovedanih drog. Kakšen nasvet najbolj deluje pri mladostniku, ki je prepričan, da mora preizkusiti vse, se zadeti in smisel življenja dojeti? Govorim jim iz sebe, po lastnih izkušnjah. Verjamem, da si želijo v teh letih poskusiti marsikaj, ampak ob tem se morajo zavedati, da bodo nosili posledice. Odločitev je še vedno na njihovi strani. Meni ni bilo treba poskusiti stvari, ki so škodljive, povsem mirno sem se sprehodil skozi življenje.

Vas je kdaj v roke ujela slaba, nezdrava, celo nevarna navada? Občasno nimam motivacije za določene stvari, zato počakam, da te stvari postanejo izredno nujne. Sledi bitka s časom.

V letih od 1980 do 1994 ste igrali v Košarkarskem klubu Krka, med drugim ste nastopili v pionirski, kadetski in mladinski reprezentanci. Kateri položaj vam je najbolj ustrezal, kje ste bili najbolj udarni? S svojo višino 193 cm sem bil v tistih časih najbolj primeren za drugega beka, dvojko. Tehniko sem imel precej dobro, met je bil malce slabši, a ga je nadomestil odriv. Dnevi, tedni in meseci, ki sem jih prebil na igrišču, se danes poznajo na telesu, saj me včasih kar lepo zagrabi v križu.

Kakšen je Franci Kek v zasebnem življenju? Kdaj zarenči, kaj ga razveseli in najbolj užalosti? Razžalostijo me napačna ovrednotenja sočloveka, ko ljudje v vseh in vsem vidijo le najslabše. Moti me predvsem krivično obsojanje.

Če se dotaknemo grške mitologije, s kom bi se značajsko najlažje primerjali: s Sizifom, Herkulom, Aresom, Erosom ali Dionizom? S Herkulom zagotovo ne, Dioniz mi je blizu, Eros mi tudi ustreza, Sizifovo delo se mi kdaj pa kdaj prikrade v vsakdan.

Ste družinski človek, ponosni očka treh otrok. Kakšna je Kekova rdeča nit vzgoje? Prav je, da otrok občuti neko gotovost, varnost, da je pravično nagrajen in okaran.