Andrej Blatnik: Kreativno pisanje preseneča, zapeljuje in vznemirja

Če ne treniraš in se ne držiš pravil, ni rezultatov. Kakšne so značilnosti kreativnega pisanja? Kreativno pisanje je, kakor pove slovensko ime, ustvarjalno. Odmika se od žanrskih vzorcev in izrabljenih zgodb in pripovedi. Bralca zna presenetiti, zapeljati, vznemiriti. Običajno ga povezujemo z leposlovjem, vendar se metode kreativnega pisanja uporabljajo tudi v stvarnem pisanju, v Sloveniji sicer zelo redko, morda zaradi avtorske lenobe ali pa iz strahu, da bralec ne bo razumel, če ne povemo kar najbolj preprosto. Se pisanja lahko naučimo ali je odločilni dejavnik predvsem talent? Kako nekoga, ki nima talenta, to naučiti? Talent je zelo pomemben, vendar ima podobno vlogo, kot jo ima pri športniku telesna zgradba. Idealno telo vam nič ne pomaga, če ne trenirate in se ne držite športnih pravil. Prav tako nekdo, ki ima veliko željo postati smučarski skakalec, pa je pretežak, nikoli ne bo stal na zmagovalnih stopničkah. Bolj bo shujšal, bližje jim bo! Ali sta branje in pisanje linearno povezana? Kdor več bere, tudi več in bolje piše? Seveda, ni boljše šole možnosti in raznolikosti pisanja, kot je branje. Nekateri sicer pravijo, da je pri branju vselej nevarno, da te prebrano preveč zasvoji in zaduši tvoj lastni glas, vendar je to po moje izgovor za bralne lenobe − pravi glas se ne pusti zadušiti. Kakšno naj bo razmerje med izkušnjo in domišljijo? Vsako razmerje je pravo. Pomembno je, da ima zgodba eno od obojega in da je napisana na način, ki daje izkušnji svežino, domišljiji pa prepričljivost. Tudi idealno razmerje med izkušnjo in domišljijo brez obvladovanja pisateljskih sredstev ne more narediti dobre zgodbe. Katere so po vašem mnenju glavne stopnje pisanja? Pisanje, branje, popravljanje, branje, razmišljanje, popravljanje in tako naprej, dokler le zdržimo. Ali je, ko se nam pri pisanju ustavi, ko začutimo popolno blokado, bolje poiskati novo zgodbo ali vztrajati na začrtani poti? Bolje je pisati novo, zgodb je dovolj, k stari pa se vrnemo čez čas. Če še zmeraj ne steče, morda čas še ni pravi ... Ali pa ni prava zgodba, vsi niso za vse. Smo ženske uspešnejše pri pisanju? To sprašujem zato, ker omenjate, da več avtoric, ki so sodelovale v vaših kreativnih delavnicah, že izdaja svoje knjige, medtem ko moških avtorjev ne omenjate. Ni razloga, da bi trdili, da ženske pišejo bolje, kakor ni razloga, da bi trdili obratno. Moja delavnica in slovensko literarno prizorišče, na katerem je iz različnih razlogov premalo žensk, imata pač srečo, da se med dobrimi novimi avtorji v branje ponujajo predvsem ženske. Vendar odlično piše tudi nekaj moških, le da prvih proznih knjig še niso pripravili. Kje ste se vi urili v pisanju, kako ste zajadrali v morje pisanja? Začel sem brati zelo zgodaj in nikoli nehal. Ker preberem letno vsaj 200 knjig, sem zelo kritičen tako do lastnih zgodb kot do vsega drugega, kar preberem. In na delavnicah velikokrat pravim, da je tisti, ki je opazil, da je z zgodbo kaj narobe, pol že popravil ... Kako daleč smo od tega, da bi kreativno pisanje postalo sestavni/obvezni del šolskega kurikuluma? Bojim se, da smo še zelo daleč, ker se nam veščina pisanja ne zdi nič pomembnega, kljub skrb zbujajočim študijam o naši funkcionalni pismenosti in sklicevanju na rojstvo države iz nacionalne literature. Slovenski povprečnež sklepa, da se pisanja ni treba učiti, saj tu ni kaj znati, sploh pa on pisati zna. No, zdaj si pa predstavljajte, kako bi bilo, če bi se tako lotili vožnje z avtomobilom! Tak je naš besedilni promet.