Alojz Ihan: Moj posel je bralcu narediti užitek branja in diskusije

Širša javnost vas je spoznala po pripovednih pesmih, a zadnje čase s tega področja nič novega. Bolj ste se vrgli v esejistiko, kako to?

Namen literarnega avtorja je izslediti lastne točke in geološke razpoke, iz katerih bruha največ energije. To je prvo. Drugo pa je, da poskušam bralcu po odkritju osebnega recepta kot skrben kuhar servirati orientacijske točke, kjer bo tudi on pri sebi odkril nekaj lastne geologije. To pomeni, da pri pisanju najprej uporabljam sebe kot nek inštrument za predvidevanje učinkov, podobno kot kuhar uporablja jezik in voh. V tem delu se torej zanašam na lastna čustva in občutke, tekst, ki ga pišem, mora najprej mene dovolj prepričati in fascinirati, da gre skozi. Več pa kot avtor ne morem narediti, vse drugo je srečno naključje, da se moja geološka sestava in fascinacija v precejšnji meri ujemata s fascinacijo bralstva. Kar ni nujno, zato temu pravim sreča. Meni je seveda ljubo, da imam tovrstno srečo, kajti bistvo umetniškega dela je vendarle oblikovanje izdelkov, artefaktov, ki odsevajo v veliko ljudeh. Če torej nekoč ugotoviš, da tvoj izdelek ni samo lastno ogledalo, ampak ima tudi skupinske učinke, potem to v avtorju vzbudi strast po nadaljnji produkciji, ki se ji ne moreš resno upreti, in po tej inicializaciji se vedno poskušaš obračati v smer, kjer je tega vetra največ.

In pri esejistiki je tega največ?

Očitno je tega vetra pri trenutnem družbenem stanju in pri mojem načinu čutenja in pisanja trenutno največ pri esejistiki. Upam, da enkrat pride čas, ko bo količina te energije največja spet pri poeziji.

Pri predstavitvi knjige ste povedali, da želite s knjigo Državljanski eseji odpreti diskusijo. Vam je to uspelo?

Mislim, da mi je uspelo bolj, kot sem pričakoval. Knjiga je široko sprejeta, na diskusijah se govori o temah iz knjige in nekateri izrazi in podobe iz knjige postajajo že del splošnega diskurza o aktualnih družbenih problemih.

Citiram: "Diskutabilnost je v Sloveniji negativen pojem, rečemo, to je diskutabilno, se nehamo o tem pogovarjati, čeprav bi moralo biti obratno. Problem je, da se ne znamo pogovarjati." Se samo v Sloveniji ne znamo pogovarjati ali se ljudje sploh ne znamo pogovarjati?

Naš pomen te fraze je paradoksen. Dobesedno beseda pomeni nekaj, o čemer je treba razpravljati, ker so mnenja različna. Pri nas pa pomeni, da se o pojavu, ki ga ocenimo za dikutabilnega, nehamo pogovarjati, saj imamo očitno v glavah, da se pogovarjamo samo o tem, kar vsi enotno mislimo. Zakaj pa potem sploh še debata? Če vsi enotno mislimo, potem govorjenje ni več debata, ampak obredna slovesnost, ki nas sicer poveže, ampak kaj novega in produktivnega pa od nje nimamo. Problem je torej, ker Slovenec še vedno ni vajen uporabljati govorice kot orodja za odkrivanje in razreševanje problemov, ampak mu je govorica način potrjevanja pripadnosti ali sovražnosti. O problemih pa govorimo le v skrajni sili, ko smo popolnoma pritisnjeni ob zid in skrajno ogroženi. Zato v zadnjih dveh knjigah bralca metodično izzivam s podobami in trditvami, ko se tudi v Slovencu vzbudi odziv, najprej obrambni, potem pa se vzbujene misli prelijejo v razmišljanje o problemih, ki jih opisujem. Brez izrazite provokacije pa Slovenec trenutno še noče razmišljati o problemih, ki ga žulijo.

Je to lastnost, ki je posebej opazna pri Slovencih?

Ja, pri nas je posebej opazna, saj smo navajeni izredno, tudi za ceno resnice, čuvati skupinsko pripadnost. Celo znotraj delovnih ekip se raje odločimo za to, da ostanemo vsi "naši", kot pa za sprejetje drugih ljudi in idej, ki bi povečale našo učinkovitost. To naše slovensko varovanje pripadnosti nas dela izjemno nezaupljive do vsega drugačnega, to pa hkrati ubija našo radovednost in odprtost, ki pa je v sodobnem svetu ključna za razvoj in uspeh. Ta zaprtost se vidi že pri študentih, ki pogosto ne sprašujejo primarno tistega, česar ne vedo, ampak tisto, kar poznajo – da bi se pokazali pred drugimi. Američan pa bo vedno vprašal tisto, česar ne ve, ker želi zgraditi svoje znanje ne glede na mišljenje drugih. To je ta nesamozavesten slovenski obrat, da pogosto delamo stvari zaradi mnenja drugih in s tem žrtvujemo svojo radovednost, razvoj in osebnost. Navidez se torej nesebično podrejamo skupnosti, ampak v resnici bi skupnosti veliko bolj koristili, če bi sebe razvili kot polno osebnost.

Torej se moramo diskusije naučiti?

Seveda, to je veščina, ki se jo moramo naučiti kot še tisoč drugih. Nobene veščine človek ne izumi sam, ampak se jih nauči z opazovanjem drugih. Če ima možnost. Izražanja svojega mnenja smo se Slovenci odvadili v obdobjih, ko je bilo nevarno povedati, kaj misliš, ker je sicer grozila kazen. Takrat so ljudje začeli "pametno" molčati. V naši zaprti kulturi brez samostojne družbene in politične tradicije ogromno veščin, potrebnih za družbeno življenje, pač nimamo.

Že s prejšnjimi knjigami ste razburili slovensko javnost oziroma bralci do njih niso bili ravnodušni. Se vam zdi, da je to vaše poslanstvo? Da vznemirjate slovensko javnost? Da nam nastavljate ogledalo?

Ja, pri pisanju knjige mislim tudi na to, da mora stvar učinkovati pri bralcih. Če bi pisal za svoj dnevnik, bi bilo marsikaj drugače, če pa izdam pisanje v knjigi, pa to ni več moj osebni hobi, ampak upoštevam, da je moj posel bralcu narediti užitek branja in diskusije.

Seveda ste na diskusije primerno pripravljeni?

Ja, seveda, pred oblikovanjem knjige nastane vsaj trikratna količina zapiskov, iz katerih knjiga črpa. Po izdaji knjige pa sledi neko posebno obdobje diskusij o knjigi, ki je za mene še posebej zanimivo, ker se s tem na nek način izpoje vznemirjenje, iz katerega je nastala knjiga. Z diskusijami, intervjuji in komentarji po eni strani pomagam knjigi, da zaživi samostojno življenje med bralci, po drugi strani pa s tem tematike v knjigi dokončno pospravim in me knjiga od takrat povsem preneha zanimati, kot da je nikoli ne bi napisal. Sem pa takrat seveda priravljen za pisanje naslednje.

Vaše knjige so prodajne uspešnice. Kaj nas bralce vleče?

Vsak bralec se rad gleda v ogledalu, sooči s svojim občutki. Jaz sem zelo vesel, da je moje ogledalo, ki ga skonstruiram z besedami, dober odsevnik za misli in čutenja veliko drugih ljudi. Ampak to je sreča, ne kaka posebna zasluga, jaz lahko samo pišem, kot pač znam, sploh pa mislim, da to velja za vsakega avtorja. Zato tudi ne razumem zgražanja avtorjev, ki po lastnem mnenju pišejo visoko literaturo, nad avtorji, ki naj bi pisali nizko literaturo. Zato bi take avtorje raje vprašal nasprotno – ali si kot visok avtor zmožen napisati banalno uspešnico, takšno, ki bo zares uspešnica tudi pri bralcih? Pa vam vnaprej povem, da tisti, ki ne zna zainteresirati niti sto ali dvesto bralcev za svojo visoko literaturo, tudi s pisanjem najbolj pogrošne detektivke ne bo znal zainteresirati bistveno večjega števila bralcev. Naj poskusi, če misli drugače, pa bo videl! Tudi Drago Jančar, ki je sicer primer izvrstnega in branega pisca, ne zna napisati otroške knjie, ki jo bo navdušeno prebralo 20 tisoč otrok. Desa Muck pa jo zna kadarkoli, tudi med kuhanjem kosila, če ni boljše priložnosti.

Kot zdravnik se v veliko delih ukvarjate s tipično sodobno boleznijo, izgorelostjo oziroma stresno obremenjenostjo. Zakaj tako slabo cenimo/poznamo svoje telo? Čemu dajemo prednost in zakaj? Prej nam ni bilo treba zelo natančno poznati svojih zmogljivosti in svojih osebnih mej, ker smo živeli v kolektivističnem sistemu, ki do posameznika ni bil izrazito zahteven. Prejšnji sistem je bil narejen bolj za vzdrževanje nekih družbenih odnosov in sistema. Cena za to je bila zelo nizek življenjski standard. Zaradi tega smo po razvitosti ogromno zaostajali za Zahodom. Res pa je, da je bilo kljub gospodarski neučinkovitosti v zaprtih državah pred globalizacijo mogoče v osnovi preživeti, po globalizaciji pa se takim družbam obeta huda revščina, če ne celo propad. V novem sistemu, ki je usmerjen v produkcijo, se s svojo dediščino in veščinami torej ne znajdemo in bi imeli težave s prilagajanjem celo v nekih normalnih, stabilnih gospodarskih razmerah.

V Hvalnici rešnjega telesa nas je bralce presenetil vulgarni jezik. Kje ste ga pobrali?

Ta sočen jezik sem našel na forumih časopisa Finance. To je sicer eden od naših najboljših forumov, na katerem se ljudje ne začnejo že po dveh komentarjih obkladati z levo-desnimi nalepkami in psovkami, ampak se znajo dobro razgovoriti o mnogo specifičnih ekonomskih zadevah, zaradi anonimnosti pa imajo ljudje seveda tudi krepak jezik. Ampak nič bolj krepkega kot v vsakdanjih pogovorih, zato sem ga imel za zgled pri pisanju dialogov v knjigi.

In takšen jezik je bil najprimernejši za to knjigo?

Nekako se mi je zdelo, da mi je jezik odpiral stvari, ki bi jih z bolj pološčenim diskurzom vrgel proč. Je toliko neposreden in čustveno odrezav, da mi je preprečil mojo profesorsko bolezen, ko želim vsako stvar teoretsko razdelati v neskončno vzročno-posledično verigo. S tem pa človek izgubi zmožnost, da nekaj neposredno označi, da udari v čelo.

Hvalnica rešnjega telesa je bil nekakšen esej o hormonu testosteronu. Ali bo vaš naslednja knjiga o estrogenu, ženskem hormonu?

Sem mislil, a vmes se je pojavila knjiga Državljanski eseji, ki nič ne govori o estrogenu. (smeh, op. p.) Načrtovanje vnaprej nima smisla. Ko začnem pisati, se šele teme začnejo odpirati.

Zakaj ste sploh začutili, da bi bilo treba napisati esej o testosteronu?

Ker se mi je zdela tabu tema. Premalo se namreč zavedamo, da je naš organizem mašinerija, za katero moramo skrbeti in jo poznati. V potrošniškem hlepenju smo izključili naše primarno življenje. Večino težav si ljudje pridelamo, ker ne upoštevamo naše biološke dediščine življenja. Radi živimo v odnosih, družbi, delu, samo pozabljamo, da moramo zelo vzdrževati, kar je v nas biološkega in nas sploh drži pri življenju. Brez temeljnega zadovoljstva, ki izhaja iz lastnega telesa, nikakršna misel, ki se je oklepamo, ni stabilna in trajna. Osebno srečo mora vsak človek najti znotraj svojih osnovnih življenskih funkcij in potreb. Vsak pes najde zadovoljstvo, če je nahranjen, zdrav in varen v svojem domu. Ljudje pa z vso svojo pametjo ne zmoremo najti tistega, kar zmore vsak kuža, ko zadovoljno izdihne svoj odvečen zrak po sprehodu in se umiri.