Ali lahko nevroznanost pojasni umetnost?

Ramachandran je direktor Centra za možgane in kognicijo in profesor na oddelkih za psihologijo in nevroznanost na Univerzi v Kaliforniji.

Razkriti možgani

Tako kot njegov prijatelj Oliver Sacks tudi Ramachandran veliko lastnosti človeških možganov odkriva prek motenj; težave v možganih nam namreč lahko veliko povedo o njihovem normalnem delovanju. Ramachandran tako dve poglavji v svoji novi knjigi The Tell-Tale Brain: A Neuroscientist's Quest for What Makes Us Human (Razkriti možgani: Nevroznanstvenikovo iskanje tistega, kar iz nas dela človeška bitja) posveča umetnosti in estetiki.

Umetnost in ustvarjanje naj bi bila namreč univerzalni vrednoti človeških bitij, od jamskih poslikav do sodobnega konceptualizma, hkrati pa še nihče ni podal dovolj dobre definicije umetnosti ali razložil, kaj se dogaja v človeških bitjih, ko ustvarjajo umetnost. Umetnost je tako postala sveti gral za tiste, ki skušajo razložiti najbolj skrivnostne aspekte človeške zavesti, vendar pa je, kot priznava Ramachandran, iskanje splošnih principov in urejenih razlag nekaj povsem drugega kot občudovanje posameznikove domišljije in duha, zato se vsak poskus znanosti o umetnosti zdi kot oksimoron.

Zakoni estetike

In to je tudi glavni problem. Teorije o umetnosti so v obtoku, že odkar poznamo filozofijo in teorijo, vendar kot ugotavlja Ramachandran, je težava, da ne vemo dovolj o tem, kako delujejo naši možgani. A to naj bi se zdaj počasi spreminjalo. "Naše znanje o človeškem vidu in možganih je zdaj že dovolj sofisticirano, da lahko inteligentno špekuliramo o nevrološki osnovi za umetnost in morda že lahko počasi začnemo sestavljati znanstveno teorijo o umetniški izkušnji." Ramchandran je v svoji knjigi identificiral devet zakonov estetike, eden med njimi, na primer, govori o intenzivnem odzivu na pretirane dražljaje, ki ga pojasnjuje s študijami malih galebov. Te so z imitacijo rdečih peg, ki jih imajo odrasli galebi na kljunih, naučili, da rdeče pike na svetli podlagi za njih pomenijo hrano, zaradi česar se jim je ob dražljajih, kot je bil karton z rdečo piko, skoraj zmešalo. Po mnenju Ramachandrana podobno z nami počnejo ustvarjalci abstraktne umetnosti, ki v naši slovnici dojemanja prebudijo primarne oblike in tako ustvarijo izjemne dražljaje, zaradi katerih se naši možgani odzovejo drugače, kot se odzovejo na realistične podobe.

Imamo vsi radi umetnost?

A Ramachandran priznava, da nevroznanost ne želi nadomestiti razlogov, zakaj občudujemo umetnost. Tako kot Shakespearja ne bomo nič manj cenili, če bomo poznali univerzalno slovnico, ne bomo nič manj cenili umetnosti, navdiha zanjo in njene spiritualne pomembnosti, ki ne presega samo realizma, ampak tudi resničnost samo, če bomo poznali osnovne sile v možganih, ki vladajo estetskim impulzom.

Ramachandran se tako v svoji najnovejši knjigi sprašuje, ali so naši možgani preprosto ustvarjeni tako, da cenimo umetnost. Če so naši možgani analogni možganom galebjih mladičev, potem bi to pomenilo, da imamo v svojem bistvu vsi radi abstraktno umetnost ali pa da imamo vsi radi kipe Henryja Moora. Ramchandran se tu odloči za nekoliko presenetljiv odgovor: morda pa to drži, morda imamo vsi radi kipe Henryja Morra pa tega ne vemo ali pa to zatremo zaradi kulturnih norm in podobnih pomislekov. Gre celo dlje, saj meni, da bi to hipotezo lahko preverili s senzorji, ki bi lahko zaznali, ali obstaja osnovni in primarni odziv na umetniška dela. Če ne drugega, bi takšen test lahko pokazal, da obstajajo osnovni univerzalni zakoni estetike, ki igrajo pomembno vlogo v našem dojemanju umetnosti.

Smo pripravljeni na znanost o umetnosti?

"Ne vemo, kakšne rezultate bi imelo naše odkrivanje zakonov estetike, a zagotovo bi šlo za največjo avanturo, na katero se je kadarkoli podalo človeštvo," pravi Ramachandran. Vsaka velika avantura seveda zahteva veliko optimizma, a kaj kmalu se lahko prikradejo melanholična občutja, ki lahko otežijo nadaljnje raziskovanje. Kar morda še najbolj potrebujejo Ramchandran in podobni raziskovalci, je zagotovilo, da uspeh takšnih raziskav ne bo spremenil samega objekta, tistega, kar iz nas dela človeška bitja ̶ umetnosti.

Morda bodo nevroznanstveni vpogledi v umetnost res omogočili, da bomo znali bolj ceniti njeno intrinzično vrednost, a zdi se, da med Ramachandranovimi napovedmi lebdi nekakšna žalost, nepoznavanje tega, kaj bomo s takšnimi raziskavami pridobili in kaj izgubili. Vsemu navkljub se znanstveniki verjetno ne bodo odpovedali nadaljevanju raziskav in poskusov, da bi iz umetnosti naredili znanost, in očitno se bomo s posledicami ukvarjali, ko bomo prispeli do cilja.