Alen Jelen: Želim si, da bi pritekla tudi kakšna solza

Predstavo je režiral Alen Jelen, ki je, kot pravi, že ob branju knjige in pozneje dramske priredbe začutil in si predstavljal, kako bi posamezne slike postavil na oder. Roman Daniela Glattauerja Proti severnemu vetru je napisan v obliki elektronskega dopisovanja med glavnima in edinima protagonistoma Emmi in Leom, ki na odru sobivata, se pa nikoli ne srečata. Čeprav je roman pisan na način, ki ga absorbirate "na dah", pa Jelen meni, da nikakor ne gre za plehko ali poceni delo, temveč za zelo tankočutno in sodobno napisano zgodbo ter, zanimivo, ponekod zahtevno dramsko predlogo. Čigava je bila ideja, da se knjižno delo Daniela Glattauerja postavi tudi na slovenski oder? Idejo je dobila prevajalka Lučka Jenčič, ki je besedilo predala v branje umetniški vodji Marinki Poštrak in nekoliko pozneje še meni. Ko pa so v kranjskem Prešernovem gledališču sestavljali program za sezono 2011/12, so se spomnili na Glattauerjevo uspešnico, na Lučko in tudi name.

Se vam je delo takoj zdelo "fotogenično" ali ste se izziva otepali? Že ob branju knjige in pozneje dramske priredbe sem začutil in videl, kako bi kakšen prizor postavil na oder. Emmi in Leo sta se mi dobesedno izrisovala v svojem virtualnem in predvsem resničnem svetu. Ker sem resnično želel režirati Proti severnemu vetru, sem besedilo ponudil v branje ravnatelju ljubljanske Drame in mu že na prvem srečanju zaupal sestavo ekipe. Tako zelo sem verjel v ta izziv in čutil neke stvari. V Drami so presodili, da je delo preveč komercialno za njihov program. Najverjetneje so vedeli le, da je to eden najbolje prodajanih romanov, kot veste pa nikakor ne gre za plehko ali poceni delo. Nasprotno, gre za zelo tenkočutno in sodobno napisano zgodbo ter, zanimivo, ponekod zahtevno dramsko predlogo.

Kaj vam je pri postavitvi predstave predstavljalo največji izziv? Največji izziv je bil, kako verodostojno prikazati bližino, čustva, strast in v vsem tem Emmi in Lea, ki se nikoli ne srečata, a sobivata na odru. Veliko sem razmišljal o tem, kako peljati dva paralelna svetova in tudi kako vse skupaj tudi scensko narediti zanimivo. Scenografka je bila tukaj nepogrešljiva, scena pa zame navdihujoča. Ne nazadnje pa sem se ukvarjal s tem, kako na najverodostojnejši način zgodbo, ki jo pozna toliko ljudi, prestaviti na oder in preprečiti, da bi gledalci gledališko predstavo primerjali s svojimi predstavami in občutki, ki so se jim porajali ob branju romana. Želel sem odpreti dodaten pogled v zgodbo. In mislim, da nam je uspelo.

Na podlagi česa ste se odločili za igralsko zasedbo? Izhajali smo iz zgodbe, iz Glattauerjevega opisa starosti, karakterizacije in zasedli igralca, ki sta predestinirana za psihološko, nekakšno "filmsko" igro ter imata v svojem igralskem izrazu veliko neposrednosti in prepričljivosti. Pa še dobro sta videti.

Ste si predhodno ogledali katero izmed predstav v Avstriji? Ne. Imel sem namen, a med lansko zimo in letošnjim poletjem, v dneh, ko so bile na Dunaju ponovitve, nisem našel prostega termina, za gostovanje v Gradcu pa nisem vedel.

Boste predstavo nadgradili tudi z nadaljevanjem zgodbe Vsakih sedem valov? Zdaj, ko sem dodobra spoznal Emmi in Lea in ko sem imel priložnost delati z Vesno Pernarčič in Rokom Viharjem, bi postavil na oder tudi drugi del Glattauerjeve zgodbe. Verjetno pa bodo dobili avtorske pravice najprej avstrijski kolegi in nato še vsi preostali. Kolikor pa vem, roman Vsakih sedem valov še ni prirejen za gledališče.

Kakšno usodo napovedujete predstavi? In koliko ponovitev bi izpolnilo vaša pričakovanja? Želim si, da bi doživela tako dober sprejem pri gledalcih kot roman pri slovenskih bralcih. Da bi gostovali po vsej Sloveniji in da bi pritekla tudi kakšna solza, da bi se dotaknili src gledalk in gledalcev. Ker smo delali, ustvarjali res iskreno, je prav, da imamo več kot petdeset ponovitev v Kranju in na Ptuju ter še nekaj deset po drugih slovenskih krajih. Direktor ptujskega gledališča napoveduje stotico in naj se mu besede pozlatijo.