Ženske z dolgimi vratovi

Turisti že čakamo pred vhodom in ob desetih dopoldne, ko se tabor odpre, vdremo noter, za nekaj kovancev fotografiramo ženske, ki z nekakšnim odtujenim, podcenjujočim pogledom zrejo v objektive, morda kupimo še spominek ali dva, potem pa, začudeni, kako je to sploh mogoče, hitimo naprej do novih zmag. Nam tistih nekaj bahtov ne predstavlja veliko, za domačine pa je soliden zaslužek. Zaradi njega vztrajajo in si, čeprav se je tradicija že davno pred tem spremenila, okoli vratu še vedno obešajo visoke bakrene "ogrlice", ki jim počasi, a zanesljivo daljšajo vrat, tako zanesljivo, da po nekaj letih življenje brez ovratnic sploh ni več mogoče.

Dolgovratke, ki jih lahko srečamo na severu Tajske, sicer pripadajo plemenu Karen, enemu najštevilnejših plemen v okolici Chiang Raia in Mae Chana, natančneje njihovemu podplemenu Padaungov. Padaungi (beseda pomeni dolg vrat) so burmanski begunci, ki so v zadnjih desetletjih na sosednjem Tajskem našli svoje zatočišče pred burmanskim režimom, ob množici turistov pa tudi precej boljše življenje. Tajska še vedno ni legalizirala njihovega statusa, ker pa je v igri kar soliden turistični zaslužek, so Tajci tri taborišča Padaungov odprli za ogled.

Padaunška tradicija daljšanja vratov je stara že stoletja. Podaljšan vrat med pripadniki plemena nekoč ni bil le okras, ampak je tudi poudarjal lepoto ter bil znak bogastva in položaja. Ena od legend celo pravi, da so si ženske s tem zaščitile vrat pred ugrizom tigra. Druga je precej manj eksotična – moški so svoje žene kaznovali za nezvestobo tako, da so jim odstranili spirale, kar je pomenilo, da je preostanek svojega življenja ženska preživela v postelji, ob redkih priložnostih, ko je vstala, pa je morala svojo glavo dobesedno nositi v rokah, saj je bil vrat prešibak, da bi jo lahko držal.

Nekoč so si okoli vratu ženske ovijale zlato, danes običajno baker. Ko je bilo dekle staro pet let, so ji pripravili posebno slovesnost. Mati je prijela dekletovo glavo, vaški vrač pa ji je okoli vratu ovil prvo, približno deset centimetrov visoko spiralo. Nato so ji na približno dve leti spiralo podaljševali. Ko je bila ženska na vrhuncu svoje lepote, je bilo videti, kot da je glava ločena od telesa, kot da čepi na vrhu spiralastega, včasih do 15 kilogramov težkega stožca. Ženska ni mogla videti niti, kako doji svojega otroka, še manj pa svojih nog, ki so bile običajno prav tako ovite v spirale.

S stoletji je tradicija skoraj povsem zamrla. Mlajše ženske v njej niso videle nobene potrebe več in so se nošnji obročev uprle … Dokler nismo prišli v te kraje turisti in padaunške ženske so si v boju za preživetje spet začele nadevati okoli vratu obroče.