Xochimilco, Ciudad de Mexico – oaza sredi velikega mesta

Morje luči Ciudad de Mexica Sedaj gledam telenovele tudi sam in z njihovo pomočjo skušam razumeti »Mehikančevo dušo«, kot jo je imenoval Octavio Paz. Mehiška zgodovina je zapletena in večplastna. A to ni nič v primerjavi z njihovim značajem. Težko je razumeti marsikaj. Recimo njihovo obsedenost s smrtjo. Osrednji časniki vsako jutro na naslovnicah ponujajo fotografije preluknjanih trupel, žrtev mamilarskih kartelskih obračunov na severu, ki jih Mehičani z zanimanjem gledajo in prebirajo ob jutranji kavi in treh pečenih jajcih s fižolom. Težko je razumeti, da so Dias de Muerte – Dnevi mrtvih v Mehiki eden najbolj veselih praznikov. Še težje je razumeti, da so Španci v imenu križa nad mogočnimi predkolumbovskimi civilizacijami naredili tako rekoč genocid, kljub temu pa verniki Latinske Amerike Vatikanu predstavljajo najmočnejše katoliško zaledje. Prav tako je težko razumeti, da tako izrazito mačistična družba, kjer izstopa čokat moški z brki, kosmatimi rokami in revolverjem v predalu osebnega avtomobila, na vsakem koraku časti guadalupsko Marijo in jo prosi za pomoč. A odkar gledam telenovele, razumem še manj. Že dosti enostavnejših stvari ni lahko razumeti. Na primer, kako prebrati besedo v kateri se skriva črka x: Oaxaca se bere Uahaka, Xalapa je Halapa in Uxmal Ošmal. In Xochimilcu rečejo Sočimilko.

Davno tega so po osrednji visoki planoti zdajšnje Mehike s trebuhom za kruhom blodila obubožana ljudstva s sušnega severa. Njihovi pernati bogovi so jim narekovali, naj se ustalijo tam, kjer bodo našli sredi jezera rastoč kaktus, na katerem bo sedel orel in jedel kačo. Pleme se je imenovalo Mexici in po njih je današnja Mehika dobila ime. Njihovo drugo ime je bolj znano – Azteki.

Sredi osrednje mehiške planote so zagledali iskani prizor, ki ga še danes vidimo v mehiški zastavi. Tu so se ustalili ter zgradili mesto Tenochtitlan. To je bila mogočna prestolnica. Na otokih jezera so zrasle visoke piramide in mogočne zgradbe. Tod so Azteki vladali in žrtvovali.

Primerjave so po navadi neumestne, a še pogosteje se jim je težko ogniti. Če lahko trdimo, da so bili Azteki ameriški Rimljani, potem lahko tudi rečemo, da je bil Tenochtitlan azteške Benetke.

A španski pohlep je bil pred 500 leti močnejši od te neverjetne civilizacije. Azteški templji in spomeniki so postali gradbeni material za kolonialne zgradbe. In spet je težko verjeti, kako dosledni so bili Španci – od ene najmogočnejših kultur Srednje Amerike je ostalo le par razvalin v središču zdajšnjega Cuidad de Mexica ter ostanki jezera in otokov Xochimilco na jugu tega mehiškega velikana.

Plavajoči vrtovi Xochimilca

Azteki so iz vejevja in rogoznice sestavili velikanske plavajoče ploščadi, ki so jih napolnili z zemljo in potem pustili, da so se korenine vrasle v dno jezera. Tako so dobili otoke, na katerih so pridelovali sadje, zelenjavo in cvetje. V jeziku nahuatl so jih imenovali chinampe, sam kraj pa Xochimilco, oziroma Cvetna polja.

Xochimilco, ki leži kakšnih 20 kilometrov jugovzhodno iz centra Mexico Cityja, je po prihodu Špancev ostal pozabljen. Domačini so živeli na opuščenih otokih in ob zaraslih kanalih, ki jih je še danes za slabih 200 kilometrov. Mesto pa je raslo in imelo dovolj opravka samo s sabo ter se ni imelo časa ukvarjati še s Xochimilcom. Ko je preraslo vse meje, je preraslo tudi kanale in otoke. V devetdesetih letih, sedaj že prejšnjega stoletja, je Distrito Federal, kot domačini sami imenujejo glavno mesto, le ukazal, naj uredijo tudi okolico te azteške zapuščine.

Xochimilco je sedaj idiličen kraj, namenjen bolj domačinom kot pa turistom, čeprav se tudi teh ne branijo. Med otoki, polnimi cvetja, vozijo trajinere, živobarvne čolne, ki vsi po vrsti nosijo ženska imena. Po sredini čolna je dolga miza, spredaj prostor za mariačija, zadaj pa za čolnarja, ki z dolgo palico neslišno poriva čoln po neskončnem labirintu kanalov. Čeprav v embarcaderih, majhnih pristaniščih ob kanalih, domuje na stotine čolnov, se konec tedna kaj lahko zgodi, da ne najdete prostega. Vesele družbe chilangosov, kot se imenujejo prebivalci Mexica, zakupijo čolne za celo popoldne. Medtem ko jih čolnar počasi vozi med otočki, se družbe veselijo ob bogato obloženi mizi, kjer ne sme manjkati tortilj z različnimi mesnimi nadevi, pekoče salse ter seveda chicharona, hrustljavo zapečene svinjske kože. Seveda pa mora biti prisotna tudi tequila ali kakšno od mnogo mehiških piv.

Na sosednjih čolnih svoje usluge za nekaj pesov ponujajo mariačiji. Dve violini, dve trobenti, dve kitari in bas ter možat pevec, ki spretno prestopi na premec vašega čolna. Že stokrat slišana Cielito Lindo bo morda ravno tokrat zvenela še za odtenek lepše.