Večerni Vatikan pred božičem

Takoj pohitim nekaj ulic bolj proti jugu, pogled pa ostaja prilepljen na nekajnadstropne stavbe znotraj zidu ter na redka osvetljena okna. Nekateri očitno še delajo. Bolj ko se bližam osrednjemu delu najmanjše, a morda najpomembnejše države na svetu, bolj se me loteva nek nenavaden občutek, da se za temi redkimi osvetljenimi okni včasih sprejemajo odločitve, ki posredno vplivajo na šestino vsega svetovnega prebivalstva, neposredno pa zagotovo še na precej več.

Med polkrogom dorskih stebrov hitim na sredino trga, da ujamem še zadnjo svetlobo dneva. Trg svetega Petra, eden največjih trgov na svetu. V 17. stoletju je Gian Lorenzo Bernini, italijanski kipar, slikar in arhitekt, dal trgu znamenito podobo z dvema polkrožnima kolonadama.

Ko na rimskih stojnicah iščeš vodnike po mestu, takoj opaziš napise: Vodnik po Rimu. Ali pa: Vodnik po Vatikanu. In hitro spoznaš, da je ločnica med Vatikanom in Rimom večja, kot pa se ti zdi, ko stojiš tam nekje blizu tebi neznane meje med državama.

Vatikan, ali vse večkrat kar Sveti sedež, beleži dolgo zgodovino nesoglasij z italijanskimi oblastniki. Šele leta 1929 sta Benito Mussolini in papež Pij XI. podpisala sporazum o suverenosti države Vatikan, Rimskokatoliški cerkvi in sedežu papeža. In ker je Vatikan obkrožen z mestom Rim, so se Italijani obvezali, da bodo novo državo, veliko približno pol kvadratnega kilometra, še naprej oskrbovali z vodo, elektriko in komunikacijami.

Na zahodni strani trga na mestu, kjer je pokopan apostol Peter, stoji največja krščanska cerkev, Bazilika svetega Petra. Do stopnic pred cerkvijo red vzpostavlja italijanska policija, od prve stopnice dalje pa je pristojna policija države Vatikan, ki jo sestavlja 130 policistov. Poleg tega, da je papež poglavar rimskokatoliške cerkve, je tudi voditelj države Vatikan, ki lahko določi ali pa odpokliče tajnika Rimske kurije, ki ima podobno nalogo kot predsednik vlade. Eden od državnih organov je tudi sodišče, ki ima moč obsoditi, kazen pa obsojenci prestajajo v italijanski državi, saj zapor, ki je v okviru Vatikana, služi bolj kot muzejska zanimivost.

Tisti, ki se nikoli niso sprijaznili z neodvisnostjo države Vatikan, radi oporekajo z dvema argumentoma: Vatikan nima lastnega profitnega gospodarstva in Vatikan nima stalnega prebivalstva. Zagovorniki pa jim radi odgovarjajo: velikost ni pomembna, v času svetovne globalizacije pa tudi gospodarska samozadostnost ni več potrebna.

Pred vhodom v Baziliko je potrebno skozi rentgen in kljub temu da imam še vedno polne žepe kovancev, ključev in druge krame, me policist – pa naj bo vatikanski ali italijanski – naveličano spusti naprej. Stražarji švicarske garde na vhodih v državo Vatikan delujejo precej bolj strumno in mirno, kljub temu da jim turisti z bliskavicami neusmiljeno svetijo v obraz. V cerkvi, ki lahko sprejme 60.000 vernikov te zagotovo prešine misel: bogato! Bazilika ni nikoli bila »uradna« cerkev Svetega sedeža, kljub temu pa je to cerkev, kjer papež opravi največ obredov in svečanih ceremonij.

V Vatikanu ni zasebne lastnine – vse nepremičnine so last Svetega sedeža, ki je tudi lastnik Vatikanske banke. Večino dohodkov države predstavljajo prispevki vernikov, marsikakšen evro pa ostane tudi od turistov, ki jih tu beležijo skoraj deset milijonov na leto. Uradni jezik je latinski, plačilno sredstvo pa evro. Vatikanska banka vsako leto izda 100.000 evrskih kovancev, ki imajo na eni strani upodobljenega papeža in med numizmatiki kotirajo dokaj visoko.